Page 9 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 9
marko kerševan
brat, sestra in mati«, Mr 3,35); iz opozorila apostola Pavla, kako ni »ne
Juda, ne Grka … kajti vsi ste eden v Kristusu« (Gal 3,24). Težje pa je ob
tem spoznati in pripoznati, da je temeljna predpostavka (in posledica)
univerzalnosti krščanskega (in islamskega) sporočila svoboden in zato
zase pred Bogom odgovoren posameznik, katerega svoboda in odgo-
vornost ne zanika vezanosti in odgovornosti v vsakokratni skupnosti, a
jo nujno tudi presega. Protestantsko krščanstvo je to posebej poudari-
lo, ko je pokazalo, da taka posameznikova svoboda in odgovornost pred
Bogom velja tudi nasproti verski skupnosti, njenim notranjim in zuna-
njim vezem in zvezam. V času stisk in spopadov so taka individualna
nasprotovanja, odstopanja in izstopanja označevana ali doživljana kot
»nesolidarnost«, »izdaja«, »slabitev fronte« ali odločnosti udara, v mir-
nih okoljih in obdobjih se jim nasprotuje z dokazanimi sociološkimi in
antropološkimi spoznanji o prednostih integriranosti, spoštovanja tra-
dicije itd. Ne gre se slepiti: v medčloveških in družbenih odnosih, tudi
v verski skupnosti in njenem delovanju, ni mogoče brez »in«, brez inte-
gracije in inkulturacije (»vera in kultura«...). Protestantski »samo« (pred
Bogom) bi bil za versko skupnost samo-žrtvovanje, če bi ga vzela radi-
kalno in dosledno. In če kdo, potem protestantska krščanska teologi-
ja »ve«, da je samožrtvovanje zaradi (končne) odrešitve lahko človeška/
grešna iluzija. Toda velja tudi: če se v svetu vsakokratnih odnosov, vezi
in interesov ne bi pojavljal tudi protest kot odmev/nasledek doživljane
odgovornosti »samo pred Bogom«, bi bil ta svet neizogibno na poti ali v
končno entropijo vseenosti ali v končno kataklizmo vseobčega spopa-
da! Protestantsko krščanstvo je ob svoji neizogibni vključenosti/prila-
gajanju/inkulturaciji s svojim hkratnim poudarjanjem svobode in odgo-
vornosti posameznika nudilo prostor, izziv in podporo takemu protestu
(in s tem navsezadnje opravičevalo tudi svoje ime).
Razprave, študije tokratne številke se na svoj način vključujejo tudi
v letošnji premislek rezultatov prve svetovne vojne ob 100-letnici njene-
ga konca. Konec svetovne vojne z njenimi geopolitičnimi rezultati je na
Slovenskem pomenil tudi konec (ali začetek konca) protestantizma, ki je
bil povezan z nemško govorečo manjšino na Goriškem in v Ljubljani. O
tem pišeta prvi dve razpravi. Vincenc Rajšp na osnovi primarnih virov
7
brat, sestra in mati«, Mr 3,35); iz opozorila apostola Pavla, kako ni »ne
Juda, ne Grka … kajti vsi ste eden v Kristusu« (Gal 3,24). Težje pa je ob
tem spoznati in pripoznati, da je temeljna predpostavka (in posledica)
univerzalnosti krščanskega (in islamskega) sporočila svoboden in zato
zase pred Bogom odgovoren posameznik, katerega svoboda in odgo-
vornost ne zanika vezanosti in odgovornosti v vsakokratni skupnosti, a
jo nujno tudi presega. Protestantsko krščanstvo je to posebej poudari-
lo, ko je pokazalo, da taka posameznikova svoboda in odgovornost pred
Bogom velja tudi nasproti verski skupnosti, njenim notranjim in zuna-
njim vezem in zvezam. V času stisk in spopadov so taka individualna
nasprotovanja, odstopanja in izstopanja označevana ali doživljana kot
»nesolidarnost«, »izdaja«, »slabitev fronte« ali odločnosti udara, v mir-
nih okoljih in obdobjih se jim nasprotuje z dokazanimi sociološkimi in
antropološkimi spoznanji o prednostih integriranosti, spoštovanja tra-
dicije itd. Ne gre se slepiti: v medčloveških in družbenih odnosih, tudi
v verski skupnosti in njenem delovanju, ni mogoče brez »in«, brez inte-
gracije in inkulturacije (»vera in kultura«...). Protestantski »samo« (pred
Bogom) bi bil za versko skupnost samo-žrtvovanje, če bi ga vzela radi-
kalno in dosledno. In če kdo, potem protestantska krščanska teologi-
ja »ve«, da je samožrtvovanje zaradi (končne) odrešitve lahko človeška/
grešna iluzija. Toda velja tudi: če se v svetu vsakokratnih odnosov, vezi
in interesov ne bi pojavljal tudi protest kot odmev/nasledek doživljane
odgovornosti »samo pred Bogom«, bi bil ta svet neizogibno na poti ali v
končno entropijo vseenosti ali v končno kataklizmo vseobčega spopa-
da! Protestantsko krščanstvo je ob svoji neizogibni vključenosti/prila-
gajanju/inkulturaciji s svojim hkratnim poudarjanjem svobode in odgo-
vornosti posameznika nudilo prostor, izziv in podporo takemu protestu
(in s tem navsezadnje opravičevalo tudi svoje ime).
Razprave, študije tokratne številke se na svoj način vključujejo tudi
v letošnji premislek rezultatov prve svetovne vojne ob 100-letnici njene-
ga konca. Konec svetovne vojne z njenimi geopolitičnimi rezultati je na
Slovenskem pomenil tudi konec (ali začetek konca) protestantizma, ki je
bil povezan z nemško govorečo manjšino na Goriškem in v Ljubljani. O
tem pišeta prvi dve razpravi. Vincenc Rajšp na osnovi primarnih virov
7
