Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 17
igor grdina
narha v osrednji evropski monarhiji so bili določeni zelo premišljeno.
Cerkveni volilniki – kölnski, trierski in mainški knezonadškof – so ime-
li sedeže v Porenju. Tam je njihove posesti čedalje bolj ogrožala ekspan-
zivna Burgundija, ki je svoje težišče premikala proti severu. Nadškofje
iz Kölna, Mainza in Trierja so bili v poznem srednjem veku prepros-
to prisiljeni iskati oporo za svojo posvetno vladavino v kroni. Če so to
nosili Luksemburžani, ki so ob deželah češke krone imeli velike poses-
ti tudi v zahodnih predelih Cesarstva, so bili varni. Luksemburžan je
tri od sedmih volilnikov tako privezal ne samo na nosilca žezla, temveč
tudi na svojo dinastijo. Knezonadškofi kot nekdanji glavni beneficienti
spora za investituro med papežem in cesarjem (Weinfurter 2007, 206)
so bili v poznem srednjem veku že v drugačnem položaju kakor v času
vladanja Henrika IV. in njegovih neposrednih naslednikov. Canossa, ki
je dejansko pomenila ohranitev avtoritete cesarja v času največje moči
papeštva, je dolgoročno koristila kroni.
Posvetni izbiralci vladarja prav tako niso bili izbrani naključno.
Elektorji so bili sicer opredeljeni tudi z nosilstvom dvornih služb oziro-
ma uradov (kanclerstev, maršalstva ipd.), vendar vse/vsi še zdaleč niso
omogočale/-i uvrstitve v volilni kolegij. Slednji je bil izbran z globokim
političnim premislekom. Eden od volilnikov je bil češki kralj, ki je ob-
vladoval deželo ob Vltavi, Moravsko in Šlezijo, občasno pa še sosed-
nje politične entitete. Luksemburška dinastija je z zasedanjem presto-
la v Pragi potemtakem imela sama svojega predstavnika v elektorskem
kolegiju.3 Dva druga posvetna volilnika – saški in brandenburški – sta
bila njegova soseda. Toda oba sta ostala v senci češkega kralja, saj je bil
ta mnogo močnejših od obeh. Brandenburg pa je Karel IV. znal celo –
resda začasno, vendar ne samo nominalno ali simbolično – pridobiti za
svojo dinastijo (Stoob 1990, 382, 383). Četrti posvetni volilnik je bil vla-
dar Palatinata, ki je pripadal wittelsbachovski, torej v osnovi bavarski di-
nastiji. Dežele češke krone so bile sosede njenih osrednjih posesti. To je
3 Prav uvrstitev češkega kralja med volilnike je najjasnejši izraz premišljene izbi-
re elektorjev s strani Karla IV. Tak status so poprej vladarju iz Prage odrekali, o
čemer nemara najjasneje pričuje Saško zrcalo. Motivacija za to izključitev je bila
nacionalistična – češ da češki knez ni Nemec. Prim. Fritze 1982, 219.
15
narha v osrednji evropski monarhiji so bili določeni zelo premišljeno.
Cerkveni volilniki – kölnski, trierski in mainški knezonadškof – so ime-
li sedeže v Porenju. Tam je njihove posesti čedalje bolj ogrožala ekspan-
zivna Burgundija, ki je svoje težišče premikala proti severu. Nadškofje
iz Kölna, Mainza in Trierja so bili v poznem srednjem veku prepros-
to prisiljeni iskati oporo za svojo posvetno vladavino v kroni. Če so to
nosili Luksemburžani, ki so ob deželah češke krone imeli velike poses-
ti tudi v zahodnih predelih Cesarstva, so bili varni. Luksemburžan je
tri od sedmih volilnikov tako privezal ne samo na nosilca žezla, temveč
tudi na svojo dinastijo. Knezonadškofi kot nekdanji glavni beneficienti
spora za investituro med papežem in cesarjem (Weinfurter 2007, 206)
so bili v poznem srednjem veku že v drugačnem položaju kakor v času
vladanja Henrika IV. in njegovih neposrednih naslednikov. Canossa, ki
je dejansko pomenila ohranitev avtoritete cesarja v času največje moči
papeštva, je dolgoročno koristila kroni.
Posvetni izbiralci vladarja prav tako niso bili izbrani naključno.
Elektorji so bili sicer opredeljeni tudi z nosilstvom dvornih služb oziro-
ma uradov (kanclerstev, maršalstva ipd.), vendar vse/vsi še zdaleč niso
omogočale/-i uvrstitve v volilni kolegij. Slednji je bil izbran z globokim
političnim premislekom. Eden od volilnikov je bil češki kralj, ki je ob-
vladoval deželo ob Vltavi, Moravsko in Šlezijo, občasno pa še sosed-
nje politične entitete. Luksemburška dinastija je z zasedanjem presto-
la v Pragi potemtakem imela sama svojega predstavnika v elektorskem
kolegiju.3 Dva druga posvetna volilnika – saški in brandenburški – sta
bila njegova soseda. Toda oba sta ostala v senci češkega kralja, saj je bil
ta mnogo močnejših od obeh. Brandenburg pa je Karel IV. znal celo –
resda začasno, vendar ne samo nominalno ali simbolično – pridobiti za
svojo dinastijo (Stoob 1990, 382, 383). Četrti posvetni volilnik je bil vla-
dar Palatinata, ki je pripadal wittelsbachovski, torej v osnovi bavarski di-
nastiji. Dežele češke krone so bile sosede njenih osrednjih posesti. To je
3 Prav uvrstitev češkega kralja med volilnike je najjasnejši izraz premišljene izbi-
re elektorjev s strani Karla IV. Tak status so poprej vladarju iz Prage odrekali, o
čemer nemara najjasneje pričuje Saško zrcalo. Motivacija za to izključitev je bila
nacionalistična – češ da češki knez ni Nemec. Prim. Fritze 1982, 219.
15
