Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 22
razprave, študije
bi lahko izkoristili določbe zlate bule Karla IV. za pridobitev odlo-
čujoče besede v Svetem rimskem cesarstvu. Kaj pa realno pome-
ni obvladovanje dežel češke krone, so potem pokazali Habsburžani
iz linije Friderika III./IV./V.: kljub večinoma zelo čvrstemu katoli-
cizmu v njih niso poskušali uveljaviti načela izbire ene veroizpove-
di za vse prebivalce, do česar so imeli pravico od sklenitve augsbur-
škega verskega miru leta 1555 dalje. Tako so ravnali kljub temu, da
je Praga v času Rudolfa II. postala njihovo najpomembnejše vladar-
sko središče in žarišče moči (Pánek, Tůma idr. 2009, 219). Glede na
to, da na Češkem ni bilo neposredne ogroženosti osmanske osvojit
ve, ki je marsikje – denimo na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem
do velike zmage v bitki pri Sisku junija 1593 – preprečevala resnejše
ukrep e proti protestantom, je očitno, da se je več članom dinastije
krhek mir v religiozno pisanih pokrajinah ob Vltavi, Moravi in Odri
zdel pomembnejši od začrtanja čvrstih ločnic. Praga je bila toleran-
ce – ali vsaj zadržanosti – vredna. Ob najmanjši pomisli na možnost
ponovitve husitskih vojn se je pač vsak razsoden vladar kar stresel,
četudi mu je pamet zagotavljala, da takšna repriza v dobi, ko so se
oboroženi spopadi odločali z najraznovrstnejših modernih načinov
bojevanja veščimi najemniki, dejansko ni več mogoča. Za angažira-
nje profesionalnih soldatov, ki so obvladali tako hladno kot strelno
orožje, je pač imela dovolj finančnih sredstev le krona, njeni nasprot-
niki pa le še tu in tam.
Spor med češkimi protestantskimi stanovi in novim kraljem
Ferdinandom II., ki je v svojih vojvodinah že izvedel rekatolizacijo kme-
tov in meščanov, se je v zadnjih mesecih življenja cesarja Matije (umrl
1619) nenehno zaostroval. Vneti notranjeavstrijski katoličan je imel po
določilih augsburškega verskega miru pravico do favorizacije Cerkve,
ki ji je pripadal, vendar je več desetletij življenja v večkonfesionalnem
okolju, ki je še iz dobe pomiritve med zmernimi husiti in Rimom poz-
nalo izjemne rešitve, napravilo svoje. Stanovi, ki so v verskem pogledu
zastopali veliko večino prebivalstva dežel češke krone (Pánek, Tůma
idr. 2009, 221), se niso bili pripravljeni podati na pot religiozne osame,
v kakršni so od prvih let kneževanja Ferdinanda že živeli protestant-
20
bi lahko izkoristili določbe zlate bule Karla IV. za pridobitev odlo-
čujoče besede v Svetem rimskem cesarstvu. Kaj pa realno pome-
ni obvladovanje dežel češke krone, so potem pokazali Habsburžani
iz linije Friderika III./IV./V.: kljub večinoma zelo čvrstemu katoli-
cizmu v njih niso poskušali uveljaviti načela izbire ene veroizpove-
di za vse prebivalce, do česar so imeli pravico od sklenitve augsbur-
škega verskega miru leta 1555 dalje. Tako so ravnali kljub temu, da
je Praga v času Rudolfa II. postala njihovo najpomembnejše vladar-
sko središče in žarišče moči (Pánek, Tůma idr. 2009, 219). Glede na
to, da na Češkem ni bilo neposredne ogroženosti osmanske osvojit
ve, ki je marsikje – denimo na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem
do velike zmage v bitki pri Sisku junija 1593 – preprečevala resnejše
ukrep e proti protestantom, je očitno, da se je več članom dinastije
krhek mir v religiozno pisanih pokrajinah ob Vltavi, Moravi in Odri
zdel pomembnejši od začrtanja čvrstih ločnic. Praga je bila toleran-
ce – ali vsaj zadržanosti – vredna. Ob najmanjši pomisli na možnost
ponovitve husitskih vojn se je pač vsak razsoden vladar kar stresel,
četudi mu je pamet zagotavljala, da takšna repriza v dobi, ko so se
oboroženi spopadi odločali z najraznovrstnejših modernih načinov
bojevanja veščimi najemniki, dejansko ni več mogoča. Za angažira-
nje profesionalnih soldatov, ki so obvladali tako hladno kot strelno
orožje, je pač imela dovolj finančnih sredstev le krona, njeni nasprot-
niki pa le še tu in tam.
Spor med češkimi protestantskimi stanovi in novim kraljem
Ferdinandom II., ki je v svojih vojvodinah že izvedel rekatolizacijo kme-
tov in meščanov, se je v zadnjih mesecih življenja cesarja Matije (umrl
1619) nenehno zaostroval. Vneti notranjeavstrijski katoličan je imel po
določilih augsburškega verskega miru pravico do favorizacije Cerkve,
ki ji je pripadal, vendar je več desetletij življenja v večkonfesionalnem
okolju, ki je še iz dobe pomiritve med zmernimi husiti in Rimom poz-
nalo izjemne rešitve, napravilo svoje. Stanovi, ki so v verskem pogledu
zastopali veliko večino prebivalstva dežel češke krone (Pánek, Tůma
idr. 2009, 221), se niso bili pripravljeni podati na pot religiozne osame,
v kakršni so od prvih let kneževanja Ferdinanda že živeli protestant-
20
