Page 18 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 18
razprave, študije
Wittelsbache usmerjalo k sporazumevanju z Luksemburžani. Za njiho-
vo porensko vejo pa so bili slednji kot nosilci cesarske krone še posebej
pomembni tudi zaradi mogočne in ekspanzivne Burgundije, za katero
se leta 1356 pač ni moglo vedeti, da bo tri generacije pozneje začela izgi-
njati s političnega zemljevida in iz zgodovine (Grdina 2019, 291–93) ...4
Potemtakem nič ne pretiravamo, če rečemo, da je zlata bula Karla
IV. češke dežele naredila za ključ do krone Svetega rimskega cesarstva.
Poprej ne povsem jasno definirani elektorski kolegij je postal ne samo
predvidljiv, temveč tudi obvladljiv. Češki kralj bi moral biti zares zelo
nesposoben, da bi ne mogel zagotoviti nasledstva v Svetem rimskem
cesarstvu svojemu sinu oziroma kandidatu. Volitve so se namreč lah-
ko odvile že pred smrtjo starega monarha, tako da je slednji mogel vpli-
vati nanje (Wilson 2016, 307). Res je, da Luksemburžani potem zara-
di izumrtja v moški liniji niso mogli izkoristiti prednosti, ki jim jo je
pred vsemi drugimi dinastijami dajala zlata bula Karla IV., so pa zato
Habsburžani, ki so že v času Friderika III./IV./V. vse nasprotnike pre-
magali s svojo biološko trdoživostjo, po pridobitvi dežel češke krone
leta 1438 oziroma 1526 bogato želi, kjer so sejali njihovi tekmeci oziro-
ma predhodniki. Poslej so bili predstavniki drugih vladarskih hiš na
cesarskem tronu le še izjema, ki je motila ustaljeni red. Habsburška di-
nastija je prestol, katerega korenine so segale do Karla Velikega, zadr-
žala tudi po svojem izumrtju v moški liniji: moč Marije Terezije ga je
zagotovila celo njenemu v marsičem šibkemu soprogu Francu Štefanu
Lotarinškemu (Tapié 1991, 55–58, 80–90). Dejansko je dinastija kralja
Rudolfa Sveto rimsko cesarstvo prek poroke Filipa Lepega z dedinjo
kastiljskega in aragonskega prestola – ter seveda španskih čezmorskih
posesti – Ivano Blazno uspela narediti za nukleus univerzalne monar-
hije. Zato je tridesetletna vojna tudi lahko bila prva prednica poznejših
novoveških planetarnih spopadov, ki so imeli epicenter v Evropi. Dežele,
ki so se zapletle vanjo, so se lahko pohvalile s posestmi na vseh koncih
zemeljske oble: vsaj ekonomska moč posameznih držav je že bila po-
vezana z njihovo uspešnostjo na globalni sceni. To ni toliko veljalo za
4 Prav tako ne gre spregledati, da je druga soproga Karla IV. Ana, s katero je imel
cesar sina Václava, izhajala iz družine vladarjev Palatinata.
16
Wittelsbache usmerjalo k sporazumevanju z Luksemburžani. Za njiho-
vo porensko vejo pa so bili slednji kot nosilci cesarske krone še posebej
pomembni tudi zaradi mogočne in ekspanzivne Burgundije, za katero
se leta 1356 pač ni moglo vedeti, da bo tri generacije pozneje začela izgi-
njati s političnega zemljevida in iz zgodovine (Grdina 2019, 291–93) ...4
Potemtakem nič ne pretiravamo, če rečemo, da je zlata bula Karla
IV. češke dežele naredila za ključ do krone Svetega rimskega cesarstva.
Poprej ne povsem jasno definirani elektorski kolegij je postal ne samo
predvidljiv, temveč tudi obvladljiv. Češki kralj bi moral biti zares zelo
nesposoben, da bi ne mogel zagotoviti nasledstva v Svetem rimskem
cesarstvu svojemu sinu oziroma kandidatu. Volitve so se namreč lah-
ko odvile že pred smrtjo starega monarha, tako da je slednji mogel vpli-
vati nanje (Wilson 2016, 307). Res je, da Luksemburžani potem zara-
di izumrtja v moški liniji niso mogli izkoristiti prednosti, ki jim jo je
pred vsemi drugimi dinastijami dajala zlata bula Karla IV., so pa zato
Habsburžani, ki so že v času Friderika III./IV./V. vse nasprotnike pre-
magali s svojo biološko trdoživostjo, po pridobitvi dežel češke krone
leta 1438 oziroma 1526 bogato želi, kjer so sejali njihovi tekmeci oziro-
ma predhodniki. Poslej so bili predstavniki drugih vladarskih hiš na
cesarskem tronu le še izjema, ki je motila ustaljeni red. Habsburška di-
nastija je prestol, katerega korenine so segale do Karla Velikega, zadr-
žala tudi po svojem izumrtju v moški liniji: moč Marije Terezije ga je
zagotovila celo njenemu v marsičem šibkemu soprogu Francu Štefanu
Lotarinškemu (Tapié 1991, 55–58, 80–90). Dejansko je dinastija kralja
Rudolfa Sveto rimsko cesarstvo prek poroke Filipa Lepega z dedinjo
kastiljskega in aragonskega prestola – ter seveda španskih čezmorskih
posesti – Ivano Blazno uspela narediti za nukleus univerzalne monar-
hije. Zato je tridesetletna vojna tudi lahko bila prva prednica poznejših
novoveških planetarnih spopadov, ki so imeli epicenter v Evropi. Dežele,
ki so se zapletle vanjo, so se lahko pohvalile s posestmi na vseh koncih
zemeljske oble: vsaj ekonomska moč posameznih držav je že bila po-
vezana z njihovo uspešnostjo na globalni sceni. To ni toliko veljalo za
4 Prav tako ne gre spregledati, da je druga soproga Karla IV. Ana, s katero je imel
cesar sina Václava, izhajala iz družine vladarjev Palatinata.
16
