Page 23 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 23
igor grdina
ski plemiči na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Zato so si names-
to njega izbrali novega vladarja, palatinatskega volilnika, kalvinskega
Wittelsbachovca Friderika V.
Pripadniki čeških stanov so svoje poteze, ki so imele značaj dvor-
no-dinastične revolucije, gotovo dobro premislili. Toda: ali so ravna-
li modro? Najbrž so vsaj sprva menili, da so naredili vse za odvrnitev
oboroženega spopada ob menjavi dinastije, saj so računali, da se bodo
Habsburžani, katerih posesti so mejile na Osmansko cesarstvo in na
transilvansko kneževino, ki je občasno hotela zaobseči celotno netur-
ško Ogrsko (Cartledge 2006, 83–87, 93–96), ustrašili mogočih posledic
oboroženega konflikta na Češkem. Friderik V., ki je bil po smrti svojega
istoimenskega očeta prvi človek Protestantske zveze,7 je namreč imel na
široko razpletene rodbinske niti po Evropi. Njegova soproga Elizabeta
je bila hčerka škotskega in angleškega kralja Jakoba VI./I., ki je bil po-
ročen s princeso Ano, sestro podjetnega dansko-norveškega vladarja
Kristjana IV. A otoški monarh je bil zagovornik pomirjevalne politike,
saj se ni mogel čutiti čvrsto zasidranega na londonskem prestolu. Moč
parlamenta na eni ter razvpita »smodniška zarota« katoliških plemičev
(Fraser 1996) (1605) na drugi strani sta ga opozarjali, da mora biti pri
vseh vladarskih korakih zelo previden. Državljanska vojna, ki je v Angliji
izbruhnila v času vlade njegovega naslednika Karla I., je pokazala, da je
stuartovsko žezlo zelo krhko.
In res na Otoku za Friderika V. niso bili pripravljeni dati roke v ogenj.
Perspektiva miroljubne ureditve zaostrenih odnosov s katoliško velesilo
Španijo, ki se je v času kralja Jakoba VI./I. zelo nazorno kazala v načrtih
za poroko waleškega princa Karla in vnukinje strašnega Filipa II., čigar
Armada je nekoč (1588) grozila elizabetinski Angliji (Hanson 2003), je
uradni London še dodatno oddaljevala od vsake pomisli na pomoč so-
rodnikom v Palatinatu.8 Navsezadnje je Ferdinand II. leta 1617 povsem
7 Protestantska zveza se je oblikovala v Auhausnu leta 1608; hotela je preprečiti re-
katolizacijske ukrepe v deželah in mestih Svetega rimskega cesarstva.
8 Friderikova soproga Elizabeta se je septembra 1620 zaman obrnila na svojega bra-
ta, waleškega princa Karla, da bi olajšal položaj protestantske dinastije v Palatina-
tu (Wilson 2010b, 52, 53).
21
ski plemiči na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Zato so si names-
to njega izbrali novega vladarja, palatinatskega volilnika, kalvinskega
Wittelsbachovca Friderika V.
Pripadniki čeških stanov so svoje poteze, ki so imele značaj dvor-
no-dinastične revolucije, gotovo dobro premislili. Toda: ali so ravna-
li modro? Najbrž so vsaj sprva menili, da so naredili vse za odvrnitev
oboroženega spopada ob menjavi dinastije, saj so računali, da se bodo
Habsburžani, katerih posesti so mejile na Osmansko cesarstvo in na
transilvansko kneževino, ki je občasno hotela zaobseči celotno netur-
ško Ogrsko (Cartledge 2006, 83–87, 93–96), ustrašili mogočih posledic
oboroženega konflikta na Češkem. Friderik V., ki je bil po smrti svojega
istoimenskega očeta prvi človek Protestantske zveze,7 je namreč imel na
široko razpletene rodbinske niti po Evropi. Njegova soproga Elizabeta
je bila hčerka škotskega in angleškega kralja Jakoba VI./I., ki je bil po-
ročen s princeso Ano, sestro podjetnega dansko-norveškega vladarja
Kristjana IV. A otoški monarh je bil zagovornik pomirjevalne politike,
saj se ni mogel čutiti čvrsto zasidranega na londonskem prestolu. Moč
parlamenta na eni ter razvpita »smodniška zarota« katoliških plemičev
(Fraser 1996) (1605) na drugi strani sta ga opozarjali, da mora biti pri
vseh vladarskih korakih zelo previden. Državljanska vojna, ki je v Angliji
izbruhnila v času vlade njegovega naslednika Karla I., je pokazala, da je
stuartovsko žezlo zelo krhko.
In res na Otoku za Friderika V. niso bili pripravljeni dati roke v ogenj.
Perspektiva miroljubne ureditve zaostrenih odnosov s katoliško velesilo
Španijo, ki se je v času kralja Jakoba VI./I. zelo nazorno kazala v načrtih
za poroko waleškega princa Karla in vnukinje strašnega Filipa II., čigar
Armada je nekoč (1588) grozila elizabetinski Angliji (Hanson 2003), je
uradni London še dodatno oddaljevala od vsake pomisli na pomoč so-
rodnikom v Palatinatu.8 Navsezadnje je Ferdinand II. leta 1617 povsem
7 Protestantska zveza se je oblikovala v Auhausnu leta 1608; hotela je preprečiti re-
katolizacijske ukrepe v deželah in mestih Svetega rimskega cesarstva.
8 Friderikova soproga Elizabeta se je septembra 1620 zaman obrnila na svojega bra-
ta, waleškega princa Karla, da bi olajšal položaj protestantske dinastije v Palatina-
tu (Wilson 2010b, 52, 53).
21
