Page 26 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 26
razprave, študije
krščanski svet na meji z Osmani.9 Med njihovimi poveljniki v Vojni
krajini so imeli pomembno vlogo tudi protestanti. In enemu od njih,
Andreju Turjaškemu, je ob zmagi pri Sisku čestital tudi papež Klement
VIII (Steklasa 1890, 47).
Upravičeno je mogoče dvomiti, da so se češki stanovi zavedali vseh
posledic svojih zelo tveganih aranžmajev s Friderikom V. in teže spre-
memb, ki so jih z njegovo izvolitvijo vnesli v širši srednjeevropski pros-
tor. Čisto gotovo so bili primarno zagledani v svoje trenutne cilje in so
hoteli enkrat za vselej onemogočiti avstrijsko dinastijo na prestolu v
Pragi. Češko kraljestvo so dojemali kot njihovi predniki: zanje je bila
še vedno čista stanovska monarhija – kakor v časih Jagiełłoncev. Res
je, da Habsburžani v razgibanem 16. stoletju v njem niso mogli uves-
ti podobnih centralizatorskih ukrepov, kakor so jih v dednih deželah
med Donavo in Jadranom, toda tako so ravnali predvsem zaradi težav
v lastni hiši. Spor med Rudolfom II. in Matijem je bil zelo resen (Höbelt
2012, 84–89). V takšnih razmerah razpoloženje plemičev v deželah če-
ške krone ni bilo nepomembno, medtem ko neenotna dinastija nanje ni
mogla učinkovito pritiskati. Zato pa so drugod v habsburških deželah
zadeve šle v smer, ki se je uveljavila z Maksimilijanom I. Češki plemiči
se na to pot niso kanili odpraviti.10 Ko so videli, da Ferdinand II. po pri-
dobitvi krone v njihovih deželah poskuša politiko usmeriti na podob-
ne kolesnice kot v Notranji Avstriji – favoriziranje katoličanov jim je bil
dovoljšen dokaz za to težnjo –, so postali odločno protidinastični. Celo
uporniški. In vrh vsega še predrzni. Eden od najodločnejših voditeljev
nezadovoljnežev, grof Václav Kinský, je tako Ferdinanda II. v (pol)javno-
sti razglašal za »mladega bedaka«, ki si prizadeva stopiti na mesto stare-
ga – cesarja in kralja Matije (Franzl 1989, 129). V takšnem ozračju je po-
9 Za mobilizacijo Svetega rimskega cesarstva v boju proti Osmanom si je še posebej
prizadeval Rudolf II., ki je naročil, naj se v celotni državi in na Ogrskem trikrat na
dan oglasijo »turški zvonovi«. Prim. Hammer 1979, 119.
10 O rekatolizacijskih ukrepih Ferdinanda II. v notranjeavstrijskem prostoru, ki si
jih je zamislil lavantinski knezoškof Jurij Stobej, so v Pragi marsikaj vedeli iz prve
roke: na Češko je po izgonu protestantov iz Gradca – po postanku na Petanjcih –
prišel tudi Johannes Kepler. Prim. Kovačič, 1928, 267–73.
24
krščanski svet na meji z Osmani.9 Med njihovimi poveljniki v Vojni
krajini so imeli pomembno vlogo tudi protestanti. In enemu od njih,
Andreju Turjaškemu, je ob zmagi pri Sisku čestital tudi papež Klement
VIII (Steklasa 1890, 47).
Upravičeno je mogoče dvomiti, da so se češki stanovi zavedali vseh
posledic svojih zelo tveganih aranžmajev s Friderikom V. in teže spre-
memb, ki so jih z njegovo izvolitvijo vnesli v širši srednjeevropski pros-
tor. Čisto gotovo so bili primarno zagledani v svoje trenutne cilje in so
hoteli enkrat za vselej onemogočiti avstrijsko dinastijo na prestolu v
Pragi. Češko kraljestvo so dojemali kot njihovi predniki: zanje je bila
še vedno čista stanovska monarhija – kakor v časih Jagiełłoncev. Res
je, da Habsburžani v razgibanem 16. stoletju v njem niso mogli uves-
ti podobnih centralizatorskih ukrepov, kakor so jih v dednih deželah
med Donavo in Jadranom, toda tako so ravnali predvsem zaradi težav
v lastni hiši. Spor med Rudolfom II. in Matijem je bil zelo resen (Höbelt
2012, 84–89). V takšnih razmerah razpoloženje plemičev v deželah če-
ške krone ni bilo nepomembno, medtem ko neenotna dinastija nanje ni
mogla učinkovito pritiskati. Zato pa so drugod v habsburških deželah
zadeve šle v smer, ki se je uveljavila z Maksimilijanom I. Češki plemiči
se na to pot niso kanili odpraviti.10 Ko so videli, da Ferdinand II. po pri-
dobitvi krone v njihovih deželah poskuša politiko usmeriti na podob-
ne kolesnice kot v Notranji Avstriji – favoriziranje katoličanov jim je bil
dovoljšen dokaz za to težnjo –, so postali odločno protidinastični. Celo
uporniški. In vrh vsega še predrzni. Eden od najodločnejših voditeljev
nezadovoljnežev, grof Václav Kinský, je tako Ferdinanda II. v (pol)javno-
sti razglašal za »mladega bedaka«, ki si prizadeva stopiti na mesto stare-
ga – cesarja in kralja Matije (Franzl 1989, 129). V takšnem ozračju je po-
9 Za mobilizacijo Svetega rimskega cesarstva v boju proti Osmanom si je še posebej
prizadeval Rudolf II., ki je naročil, naj se v celotni državi in na Ogrskem trikrat na
dan oglasijo »turški zvonovi«. Prim. Hammer 1979, 119.
10 O rekatolizacijskih ukrepih Ferdinanda II. v notranjeavstrijskem prostoru, ki si
jih je zamislil lavantinski knezoškof Jurij Stobej, so v Pragi marsikaj vedeli iz prve
roke: na Češko je po izgonu protestantov iz Gradca – po postanku na Petanjcih –
prišel tudi Johannes Kepler. Prim. Kovačič, 1928, 267–73.
24
