Page 27 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 27
igor grdina
tem tudi prišlo do razvpite defenestracije. In potem so se stanovi samo
formalno opravičili za napad na vladarjeve ljudi.11
Seveda pa leta 1618 na Češkem ni šlo samo za trk dveh koncepcij mo-
narhije. Način obračuna s Ferdinandovima namestnikoma in pisarjem
je izdajal, da gre tudi za spopad ljudi različnih veroizpovedi. Prva pra-
ška defenestracija ob koncu julija 1419 je bila emblematičen obračun s
katoličani, ki se je v prestolnici ob Vltavi pomnil. Obračun na enak na-
čin slabih dvesto let pozneje je zagotovo imel močno simbolno sporoči-
lo. Ponovitev defenestracije je dejansko pomenila zavračanje katoličana
na češkem prestolu.12 Po obračunu z vladarjevima namestnikoma in pi-
sarjem ni bilo več dvoma, da se za nasprotjem med monarhom in stano-
vi skriva tudi religiozna dimenzija. Ta je po izboru Friderika V. za kralja
celo zasenčila vse druge razsežnosti spora. Novi monarh namreč v de-
želah ob Vltavi, Moravi in Odri ni bil nič bolj doma kakor Ferdinand II.
Da pa je v samem jedru religioznega nasprotja pri predstavnikih stanov
šlo za antikatolicizem, je dokazovalo dejstvo, da je bil novi kralj kalvi-
nec, se pravi pripadnik veroizpovedi, ki niti pri protestantih v deželah
češke krone ni prevladovala.
Takšen položaj je imel svoje prednosti in svoje slabosti – za vsako-
gar. Kralj Friderik, ki je bil dejansko le protivladar, je bil povsem odvi-
sen od plemstva, kar je seveda podaljševalo klinično življenje čisti sta-
novski monarhiji. Koherence med pripadniki čeških stanov ni mogla
zagotavljati vera, temveč samo nasprotovanje Habsburžanom. To je bilo
v deželah ob Vltavi, Moravi in Odri močno lepilo, drugod pa precej ši-
bak magnet. Najbojevitejši krogi na habsburškem dvoru so si lahko meli
roki, saj nastop Ferdinanda II. proti kalvincu tudi v primeru njegove
povsem zakonite zasedbe prestola v Pragi ne bi kršil določil augsbur-
škega verskega miru. Slednji se je pač nanašal le na katoličane in lute-
11 Po interpretaciji plemstva iz dežel svetováclavske krone, ki je bilo zedinjeno ob če-
ški veroizpovedi iz leta 1575, so bili za napad krivi katoliški zeloti, katerih spletke
so povzročile kratke stike med vladarjem in njimi. Prim. Wilson 2010b, 37–40.
12 Vilém/Wilhelm grof Slavata je v svojem poročilu o defenestraciji leta 1618 pouda-
ril, da so napadalci, ki so se lotili njega in njegovih dveh tovarišev, poudarjali, da
gre za »sovražnike vere«. To pomeni, da so protestantski plemiči posebej izpostav-
ljali pripadnost svojih nasprotnikov katoliški veri. Prim. Wilson 2010b, 35.
25
tem tudi prišlo do razvpite defenestracije. In potem so se stanovi samo
formalno opravičili za napad na vladarjeve ljudi.11
Seveda pa leta 1618 na Češkem ni šlo samo za trk dveh koncepcij mo-
narhije. Način obračuna s Ferdinandovima namestnikoma in pisarjem
je izdajal, da gre tudi za spopad ljudi različnih veroizpovedi. Prva pra-
ška defenestracija ob koncu julija 1419 je bila emblematičen obračun s
katoličani, ki se je v prestolnici ob Vltavi pomnil. Obračun na enak na-
čin slabih dvesto let pozneje je zagotovo imel močno simbolno sporoči-
lo. Ponovitev defenestracije je dejansko pomenila zavračanje katoličana
na češkem prestolu.12 Po obračunu z vladarjevima namestnikoma in pi-
sarjem ni bilo več dvoma, da se za nasprotjem med monarhom in stano-
vi skriva tudi religiozna dimenzija. Ta je po izboru Friderika V. za kralja
celo zasenčila vse druge razsežnosti spora. Novi monarh namreč v de-
želah ob Vltavi, Moravi in Odri ni bil nič bolj doma kakor Ferdinand II.
Da pa je v samem jedru religioznega nasprotja pri predstavnikih stanov
šlo za antikatolicizem, je dokazovalo dejstvo, da je bil novi kralj kalvi-
nec, se pravi pripadnik veroizpovedi, ki niti pri protestantih v deželah
češke krone ni prevladovala.
Takšen položaj je imel svoje prednosti in svoje slabosti – za vsako-
gar. Kralj Friderik, ki je bil dejansko le protivladar, je bil povsem odvi-
sen od plemstva, kar je seveda podaljševalo klinično življenje čisti sta-
novski monarhiji. Koherence med pripadniki čeških stanov ni mogla
zagotavljati vera, temveč samo nasprotovanje Habsburžanom. To je bilo
v deželah ob Vltavi, Moravi in Odri močno lepilo, drugod pa precej ši-
bak magnet. Najbojevitejši krogi na habsburškem dvoru so si lahko meli
roki, saj nastop Ferdinanda II. proti kalvincu tudi v primeru njegove
povsem zakonite zasedbe prestola v Pragi ne bi kršil določil augsbur-
škega verskega miru. Slednji se je pač nanašal le na katoličane in lute-
11 Po interpretaciji plemstva iz dežel svetováclavske krone, ki je bilo zedinjeno ob če-
ški veroizpovedi iz leta 1575, so bili za napad krivi katoliški zeloti, katerih spletke
so povzročile kratke stike med vladarjem in njimi. Prim. Wilson 2010b, 37–40.
12 Vilém/Wilhelm grof Slavata je v svojem poročilu o defenestraciji leta 1618 pouda-
ril, da so napadalci, ki so se lotili njega in njegovih dveh tovarišev, poudarjali, da
gre za »sovražnike vere«. To pomeni, da so protestantski plemiči posebej izpostav-
ljali pripadnost svojih nasprotnikov katoliški veri. Prim. Wilson 2010b, 35.
25
