Page 7 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 7
Stati in obstati 15(2019): 5-12
https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(29)5-12
BESEDA UREDNIKA
V zadnji lanski številki, 2018/28, smo se srečali z dvema (ob)letnica-
ma, ki sta povezani z dvema velikima vojnama: letom 1918 in koncem
Velike vojne (ki ji je sicer sledila še druga, še večja vojna) ter letom 1648
in začetkom tridesetletne vojne. V reviji smo obravnavali nekatere za pro-
testantizem na Slovenskem pomembne nasledke vojne 1914–1918, dru-
go smo le omenili in posredno napovedali njeno kasnejšo obravnavo.
Tridesetletna vojna gotovo kliče po posebni obravnavi ali vsaj obeleženju
v »reviji za vprašanja protestantizma«: v nasprotju z velikima vojnama
20. stoletja naj bi pri njej namreč šlo za največjo in zadnjo versko vojno
na evropskih tleh, v katero naj bi bili prav protestanti še posebej vplete-
ni, saj naj bi šlo za spopad med katolištvom in protestantizmom. Vojni
20. stoletja naj bi bili, nasprotno, vojni, v katerih so bili verske spodbu-
de, sredstva in cilji povsem obrobni (čeprav so tudi bili navzoči); še več,
v njunih razsežnostih in strahotah vidijo nekateri dokaz, kam je Evropo
pripeljala razsvetljenska in brezbožna (ali pa »poganska«) usmeritev, ki
se je odrekla krščanski veri in Bogu; usmeritev, ki je v prvi plan posta-
vila materialni napredek in brezobziren boj za materialne interese ze-
meljskih skupnosti. Seveda je ob takem pogledu (in proti njemu) treba
spomniti, da se je tudi v vojnah 20. stoletja bojevalo, ubijalo in umira-
lo v imenu boja za nove bogove Naroda/Nacije, za »novo sveto« Naroda
in da se je – bolj ali manj (ne)iskreno – tudi bogove naroda (Očetnjave,
Matere domovine, Rodu in Rase) povezovalo z edinim/zadnjim krščan-
skim Bogom. Ta je bil že v Veliki vojni 1914–1918 klican, naj »reši angle-
5
https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(29)5-12
BESEDA UREDNIKA
V zadnji lanski številki, 2018/28, smo se srečali z dvema (ob)letnica-
ma, ki sta povezani z dvema velikima vojnama: letom 1918 in koncem
Velike vojne (ki ji je sicer sledila še druga, še večja vojna) ter letom 1648
in začetkom tridesetletne vojne. V reviji smo obravnavali nekatere za pro-
testantizem na Slovenskem pomembne nasledke vojne 1914–1918, dru-
go smo le omenili in posredno napovedali njeno kasnejšo obravnavo.
Tridesetletna vojna gotovo kliče po posebni obravnavi ali vsaj obeleženju
v »reviji za vprašanja protestantizma«: v nasprotju z velikima vojnama
20. stoletja naj bi pri njej namreč šlo za največjo in zadnjo versko vojno
na evropskih tleh, v katero naj bi bili prav protestanti še posebej vplete-
ni, saj naj bi šlo za spopad med katolištvom in protestantizmom. Vojni
20. stoletja naj bi bili, nasprotno, vojni, v katerih so bili verske spodbu-
de, sredstva in cilji povsem obrobni (čeprav so tudi bili navzoči); še več,
v njunih razsežnostih in strahotah vidijo nekateri dokaz, kam je Evropo
pripeljala razsvetljenska in brezbožna (ali pa »poganska«) usmeritev, ki
se je odrekla krščanski veri in Bogu; usmeritev, ki je v prvi plan posta-
vila materialni napredek in brezobziren boj za materialne interese ze-
meljskih skupnosti. Seveda je ob takem pogledu (in proti njemu) treba
spomniti, da se je tudi v vojnah 20. stoletja bojevalo, ubijalo in umira-
lo v imenu boja za nove bogove Naroda/Nacije, za »novo sveto« Naroda
in da se je – bolj ali manj (ne)iskreno – tudi bogove naroda (Očetnjave,
Matere domovine, Rodu in Rase) povezovalo z edinim/zadnjim krščan-
skim Bogom. Ta je bil že v Veliki vojni 1914–1918 klican, naj »reši angle-
5
