Page 10 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 10
beseda urednika
točišče v mestnem samostanu in katedrali, tudi 80 otrok, od katerih jih
je preživelo le 15. Po petih dneh uničevanja je Tilly ukazal vojaško pa-
rado, ki se je končala s svečanim Te Deum v ponovno posvečeni mest
ni katedrali, kjer je oznanil, da mesto odslej ni več Magdeburg, ampak
Marienburg, Marijina trdnjava. Hkrati pa si zgodovinarka ne more kaj,
da ne bi poskušala poveljnikov Tillyja in Pappenheima nekako izvze-
ti iz krutega obračuna: poroča, kako je Tilly rešil dojenčka iz rok mrtve
matere, kako je pozval priorja samostana, naj ženske in otroke spravlja
na varno v katedralo in samostan, poslal je duhovnike, da bi prepriče-
vali vojake, naj zajete ženske ali poročijo ali jih osvobodijo za ustrezno
odkupnino: svoje žene da lahko odkupijo tudi njihovi preživeli možje ...
Posamezni viri, posamezni opisi posameznih dejanj/dejstev pa nji-
hove različne sestavljenke v tako ali drugačno podobo dogajanja lahko
celo pri tako drastično očitnem zločinskem početju različno učinkujejo:
kot izraz ali sredstvo ogorčenja ali, nasprotno, kot iskanje opravičevanja
ali vsaj relativiziranja in ublaževanja. Vsekakor je v času vojne same – ne
glede na kasneje ustvarjene podobe – magdeburški pokol navajal šved-
ske vojake, da so z izrazom »magdeburški pardon« spodbujali/opraviče-
vali tudi svoje brezobzirno obračunavanje s premaganimi nasprotniki.
Obravnava magdeburškega pokola je zgovoren »oddaljen« primer,
kako se lahko zgodovinska dejstva uporabljajo tako za mobilizacijo kot
za nevtralizacijo njenih učinkov na nasprotni strani. Ko/če se sčaso-
ma nasprotne strani pomirijo (ali zato, da bi se pomirile), ker nekdanje
delitve niso več relevantne in aktualne, se uveljavlja praksa, da se o ta-
kih dogodkih ne piše več; če pa že, v posplošenem in nevtralnem, ču-
stveno neobremenjenem jeziku. Ve se, da stalno, ritualno izpostavlja-
nje zločinov ene strani kliče po enakem prizadevanju na drugi strani
– rezultanta enega in drugega prizadevanja največkrat ni uravnoteže-
na »polnost Resnice«, ampak ohranjanje ali celo stopnjevanje nekdan
jih delitev in sovraštva. »Ne bomo pozabili, ne smemo pozabiti« – vse
do zahtevanega dokončnega/»poštenega« obračuna in poračuna v ime-
nu Resnice, Pravice in Sprave. Kaj kdaj prevlada, je odvisno od spremin
jajočega se konteksta medsebojnih odnosov ljudi, ki so deležni takih
nagovorov. Poseben primer in problem je praksa iskanja in razglašanja
8
točišče v mestnem samostanu in katedrali, tudi 80 otrok, od katerih jih
je preživelo le 15. Po petih dneh uničevanja je Tilly ukazal vojaško pa-
rado, ki se je končala s svečanim Te Deum v ponovno posvečeni mest
ni katedrali, kjer je oznanil, da mesto odslej ni več Magdeburg, ampak
Marienburg, Marijina trdnjava. Hkrati pa si zgodovinarka ne more kaj,
da ne bi poskušala poveljnikov Tillyja in Pappenheima nekako izvze-
ti iz krutega obračuna: poroča, kako je Tilly rešil dojenčka iz rok mrtve
matere, kako je pozval priorja samostana, naj ženske in otroke spravlja
na varno v katedralo in samostan, poslal je duhovnike, da bi prepriče-
vali vojake, naj zajete ženske ali poročijo ali jih osvobodijo za ustrezno
odkupnino: svoje žene da lahko odkupijo tudi njihovi preživeli možje ...
Posamezni viri, posamezni opisi posameznih dejanj/dejstev pa nji-
hove različne sestavljenke v tako ali drugačno podobo dogajanja lahko
celo pri tako drastično očitnem zločinskem početju različno učinkujejo:
kot izraz ali sredstvo ogorčenja ali, nasprotno, kot iskanje opravičevanja
ali vsaj relativiziranja in ublaževanja. Vsekakor je v času vojne same – ne
glede na kasneje ustvarjene podobe – magdeburški pokol navajal šved-
ske vojake, da so z izrazom »magdeburški pardon« spodbujali/opraviče-
vali tudi svoje brezobzirno obračunavanje s premaganimi nasprotniki.
Obravnava magdeburškega pokola je zgovoren »oddaljen« primer,
kako se lahko zgodovinska dejstva uporabljajo tako za mobilizacijo kot
za nevtralizacijo njenih učinkov na nasprotni strani. Ko/če se sčaso-
ma nasprotne strani pomirijo (ali zato, da bi se pomirile), ker nekdanje
delitve niso več relevantne in aktualne, se uveljavlja praksa, da se o ta-
kih dogodkih ne piše več; če pa že, v posplošenem in nevtralnem, ču-
stveno neobremenjenem jeziku. Ve se, da stalno, ritualno izpostavlja-
nje zločinov ene strani kliče po enakem prizadevanju na drugi strani
– rezultanta enega in drugega prizadevanja največkrat ni uravnoteže-
na »polnost Resnice«, ampak ohranjanje ali celo stopnjevanje nekdan
jih delitev in sovraštva. »Ne bomo pozabili, ne smemo pozabiti« – vse
do zahtevanega dokončnega/»poštenega« obračuna in poračuna v ime-
nu Resnice, Pravice in Sprave. Kaj kdaj prevlada, je odvisno od spremin
jajočega se konteksta medsebojnih odnosov ljudi, ki so deležni takih
nagovorov. Poseben primer in problem je praksa iskanja in razglašanja
8
