Page 11 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 11
marko kerševan
svetnikov-mučencev v Katoliški cerkvi (seveda tudi v pravoslavju in isla-
mu). Celo če se pri izboru tistih, ki naj bi bili deležni časti oltarja, da-
nes še tako pazi, da bi je bili deležni le tisti, ki so svetniško umrli res le
za vero in zaradi vere – če so subjektivno ali objektivno pripadali eni
od strani v spopadih in se identificirali z njo, njihova posvetitev, njiho-
va sakralizacija neizogibno navaja na stalno demonizacijo druge strani
(ki je zakrivila njihovo mučeniško smrt). Stare in tudi novejše razglasit
ve katoliških svetnikov iz časa tridesetletne letne vojne (na primer Jana
Sarkanderja iz Moravske po Janezu Pavlu II.) so zgovorni primeri ne-
izogibne dvoreznosti razglašanja svetnikov iz časov spopadov, če se sami
nad te spopade niso bili sposobni dvigniti, ampak so v njih tako ali dru-
gače sodelovali, ne da bi zavračali in obsojali nasilje na obeh straneh,
tudi in zlasti na »svoji«. Kot je ob priliki rekel pokojni nemški škof Josef
Homeyer, predsednik Komisije Škofovskih konferenc Evropske unije,
se k miru, pomiritvi, spravi in sožitju prispeva le, če se na oltarjih spo-
minja tudi žrtve druge strani, če se ohranja spomin na žrtve, ki smo jih
»mi« povzročili. Utopija? In prav zato nujnost. Zdi se, da se tega zave-
da tudi sedanji papež Frančišek: na to kaže njegova zadržanost do raz-
glasitve Alojzija Stepinca za svetnika, dokler se o njem ne izrečejo tudi
predstavniki Srbske pravoslavne cerkve.
V ozadju pisanja o tridesetletni vojni kot (tudi) verski vojni je da-
nes znova aktualno vprašanje o religiji in nasilju. Še posebej v novej-
šem času je povezano s tezo, da so prav monoteistične religije tiste, ki
v imenu Deus vult, »Bog to hoče«, posredno ali neposredno prispeva-
jo k nasilju in vojni: če hoče Bog, če gre za Božjo čast, potem so dovol
jena ali celo zapovedana vsa sredstva, tudi radikalna. Ko gre za Boga
in njegovo Resnico, ni mesta za človeške kompromise in izogibanja. Če
je krščansko, da človek celo »nastavi še drugo lice«, namesto da se bra-
ni ali celo maščuje, potem za kaj takega ni mesta, če gre za sramotenje
Boga, za Božjo čast.
Če kaj, je tridesetletna vojna pokazala, da je bila religija (kot osebna
vera, kot cerkvena ustanova, kot legitimacija oblasti) vključena v vojno
in nasilje: kot spodbujevalec in ojačevalec in/ali kot zavora in odvrače-
valec. Kot kaj, kdaj in kako, je bilo odvisno od spleta sil in interesov, s
9
svetnikov-mučencev v Katoliški cerkvi (seveda tudi v pravoslavju in isla-
mu). Celo če se pri izboru tistih, ki naj bi bili deležni časti oltarja, da-
nes še tako pazi, da bi je bili deležni le tisti, ki so svetniško umrli res le
za vero in zaradi vere – če so subjektivno ali objektivno pripadali eni
od strani v spopadih in se identificirali z njo, njihova posvetitev, njiho-
va sakralizacija neizogibno navaja na stalno demonizacijo druge strani
(ki je zakrivila njihovo mučeniško smrt). Stare in tudi novejše razglasit
ve katoliških svetnikov iz časa tridesetletne letne vojne (na primer Jana
Sarkanderja iz Moravske po Janezu Pavlu II.) so zgovorni primeri ne-
izogibne dvoreznosti razglašanja svetnikov iz časov spopadov, če se sami
nad te spopade niso bili sposobni dvigniti, ampak so v njih tako ali dru-
gače sodelovali, ne da bi zavračali in obsojali nasilje na obeh straneh,
tudi in zlasti na »svoji«. Kot je ob priliki rekel pokojni nemški škof Josef
Homeyer, predsednik Komisije Škofovskih konferenc Evropske unije,
se k miru, pomiritvi, spravi in sožitju prispeva le, če se na oltarjih spo-
minja tudi žrtve druge strani, če se ohranja spomin na žrtve, ki smo jih
»mi« povzročili. Utopija? In prav zato nujnost. Zdi se, da se tega zave-
da tudi sedanji papež Frančišek: na to kaže njegova zadržanost do raz-
glasitve Alojzija Stepinca za svetnika, dokler se o njem ne izrečejo tudi
predstavniki Srbske pravoslavne cerkve.
V ozadju pisanja o tridesetletni vojni kot (tudi) verski vojni je da-
nes znova aktualno vprašanje o religiji in nasilju. Še posebej v novej-
šem času je povezano s tezo, da so prav monoteistične religije tiste, ki
v imenu Deus vult, »Bog to hoče«, posredno ali neposredno prispeva-
jo k nasilju in vojni: če hoče Bog, če gre za Božjo čast, potem so dovol
jena ali celo zapovedana vsa sredstva, tudi radikalna. Ko gre za Boga
in njegovo Resnico, ni mesta za človeške kompromise in izogibanja. Če
je krščansko, da človek celo »nastavi še drugo lice«, namesto da se bra-
ni ali celo maščuje, potem za kaj takega ni mesta, če gre za sramotenje
Boga, za Božjo čast.
Če kaj, je tridesetletna vojna pokazala, da je bila religija (kot osebna
vera, kot cerkvena ustanova, kot legitimacija oblasti) vključena v vojno
in nasilje: kot spodbujevalec in ojačevalec in/ali kot zavora in odvrače-
valec. Kot kaj, kdaj in kako, je bilo odvisno od spleta sil in interesov, s
9
