Page 102 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 102
razprave, študije
stulat študija primarnih virov v izvirnem jeziku – ad fontes. Ta je bil
tedaj že vsaj dobro stoletje, od Adnotationes in Novum Testamentum
Lorenza Valle (1444, pod naslovom In Novum testamentum annotati-
ones27 izdal Erazem Rotterdamski, 1505), del standardnega intelektu-
alnega repertorija tudi pri prevajanju Svetega pisma. Omenjeno stališ
če Blahoslava po metodološki prevajalski plati povezuje s Primožem
Trubarjem, ki je, črpajoč iz sorodnih intelektualnih tokov – iz krščan-
skega humanizma –, že pri prevajanju Evangelija po Mateju (1555) v pred-
govor zapisal:
H drugimu vom poveimo, de mi v le-tim našim prevračenu smo ve-
den imeili pred sebo ta pravi studenic tiga Noviga testamenta, kir ie gerški
pissan; raven tiga smo mi tudi gledali na prevračene tih novih inu starih
vučenikov, kateri so ta Nov testament iz tiga gerskiga iezica v ta latinski,
nemški inu v laški preobernili, ner več pag na Erazmov Roterodamov Nov
testament, h timu so nom nega Annotationes sylnu pomagale. (Trubar
[1555] v Vinkler 2017, 17–8)
Ob bibličnem prevajanju je imel Blahoslav pred očmi predvsem siste-
matično in praktično teološke razloge za izbor besedja in izrazil. Biblično
besedilo v češčini je estetiziral in intelektualiziral, z zavestno odločitvijo
za zahtevnejšo, estetsko izbrano jezikovno rabo, ki se je znatno, in s sto-
letji čedalje bolj, razlikovala od običajne govorjene češčine pa je, ker je
postal njegov Novi testament v redakciji temeljni kamen Kralicke biblije
(Bible kralická, 1579–1593), le-ta pa podstava baročne knjižne češčine in
nato kot »biblijščina« v 19. stoletju z Josefom Jungmannom obnovljene
knjižne češčine, temeljno vplival na podobo češkega jezika in komuni-
kacije vse do sodobnosti. In je tako vzpostavil tudi dierezo med knjižno
(spisovná čeština) in govorjeno (obecná čeština) češčino, ki v izrazju in
rabi vztraja do danes (Heller 2004, 88–89).
Toda pred tem se je zgodil usodni prelom. Poleg intelektualnega pol
ja so namreč češki bratje plemiške krvi v zadnjih desetletjih »stoletja
reformacije« živahno zaigrali tudi na deželni in državni politični ša-
27 Omenjeno delo je kot pomembno pomagalo izrecno izpostavil tudi Primož Trubar
pri prevajanju Evangelija po Mateju (Trubar [1555] v Vinkler 2017, 18).
100
stulat študija primarnih virov v izvirnem jeziku – ad fontes. Ta je bil
tedaj že vsaj dobro stoletje, od Adnotationes in Novum Testamentum
Lorenza Valle (1444, pod naslovom In Novum testamentum annotati-
ones27 izdal Erazem Rotterdamski, 1505), del standardnega intelektu-
alnega repertorija tudi pri prevajanju Svetega pisma. Omenjeno stališ
če Blahoslava po metodološki prevajalski plati povezuje s Primožem
Trubarjem, ki je, črpajoč iz sorodnih intelektualnih tokov – iz krščan-
skega humanizma –, že pri prevajanju Evangelija po Mateju (1555) v pred-
govor zapisal:
H drugimu vom poveimo, de mi v le-tim našim prevračenu smo ve-
den imeili pred sebo ta pravi studenic tiga Noviga testamenta, kir ie gerški
pissan; raven tiga smo mi tudi gledali na prevračene tih novih inu starih
vučenikov, kateri so ta Nov testament iz tiga gerskiga iezica v ta latinski,
nemški inu v laški preobernili, ner več pag na Erazmov Roterodamov Nov
testament, h timu so nom nega Annotationes sylnu pomagale. (Trubar
[1555] v Vinkler 2017, 17–8)
Ob bibličnem prevajanju je imel Blahoslav pred očmi predvsem siste-
matično in praktično teološke razloge za izbor besedja in izrazil. Biblično
besedilo v češčini je estetiziral in intelektualiziral, z zavestno odločitvijo
za zahtevnejšo, estetsko izbrano jezikovno rabo, ki se je znatno, in s sto-
letji čedalje bolj, razlikovala od običajne govorjene češčine pa je, ker je
postal njegov Novi testament v redakciji temeljni kamen Kralicke biblije
(Bible kralická, 1579–1593), le-ta pa podstava baročne knjižne češčine in
nato kot »biblijščina« v 19. stoletju z Josefom Jungmannom obnovljene
knjižne češčine, temeljno vplival na podobo češkega jezika in komuni-
kacije vse do sodobnosti. In je tako vzpostavil tudi dierezo med knjižno
(spisovná čeština) in govorjeno (obecná čeština) češčino, ki v izrazju in
rabi vztraja do danes (Heller 2004, 88–89).
Toda pred tem se je zgodil usodni prelom. Poleg intelektualnega pol
ja so namreč češki bratje plemiške krvi v zadnjih desetletjih »stoletja
reformacije« živahno zaigrali tudi na deželni in državni politični ša-
27 Omenjeno delo je kot pomembno pomagalo izrecno izpostavil tudi Primož Trubar
pri prevajanju Evangelija po Mateju (Trubar [1555] v Vinkler 2017, 18).
100
