Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 99
jonatan vinkler
tivna, in torej nespremenljiva, so praviloma prevajali bolj ali manj do-
besedno. Na tak način so običajno prevajali Sveto pismo in liturgična
dela, in sicer besedo po besedo, običajno celo z ohranitvijo besednega
reda izvirnika.21 Prevajalec se ni ukvarjal s ponovno tekstno konstruk-
cijo pomena v jeziku prevoda, temveč si je dal opraviti predvsem s posa-
meznimi besedami izvirnika, in to po navadi brez ozira na razlike med
strukturama obeh jezikov. Povsem drugače se je postopalo pri prevajan
ju nekanonskih del. Tam je bil pristop znatno svobodnejši, poudarek pa
je bil na prenosu vsebine dela: prevodna interpretacija se je prilagaja-
la ciljni skupini posameznega prevoda. Zato so izvirniki v prevodu po-
gosto doživljali skrčitve ali širitve, parafraze in spremembo strukture,
včasih pa so (p)ostali celo zgolj predloga za samostojno avtorsko aktua-
lizacijo snovi izvirnika v jeziku prevoda. Za rabo načela »non verbum e
verbo, sed sensum expimere de sensu« je Blahoslav našel vzorčne, celo
programske primere v češki humanistični književnosti druge polovice
15. in prve polovice 16. stoletja. Tako je češki humanist, prevajalec in iz-
dajatelj Viktorin Kornel ze Všehrd 12. marca 1495 v predgovoru k delu
Janeza Zlatousta O popravi padlega zapisal:
Prevajalci iz jezika v jezik prevajajo eni besedo z besedo in drugi misel
z mislijo. Sam sem v tem prevodu rabil oboje, toda bolj sem prevajal mi-
sel z mislijo kot besedo z besedo. Kajti nihče, ki prevaja, ni dolžan preva-
jati dobesedno, temveč ako izvirno misel z drugim jezikom smiselno in
natančno prevede, je storil dovolj. Temu pritrjujeta Horacij in Hieronim.
(Kornel [1495] v Jireček 1874, 538)
Podobno se je ob prevajanju Petrarkovega spisa De remediis utriusque
fortunae, prevod naj bi nastal okoli leta 1500, izrazil njegov prevajalec v
češčino Jan Češka:
Te knjige [...] so prevedene iz latinščine v češki jezik, kolikor najlepše je
to v tem jeziku mogoče. Nekje je prevedno dobesedno, drugje je pomen za
češki jezik povzet po besedah, toda brez spremembe smisla. V knjigah po-
ganskih učenjakov se nahaja veliko takega, kar ni mogoče z istimi beseda-
21 Obstajali so tudi drugačni pristopi, prim. Vinkler 2019, 65–85.
97
tivna, in torej nespremenljiva, so praviloma prevajali bolj ali manj do-
besedno. Na tak način so običajno prevajali Sveto pismo in liturgična
dela, in sicer besedo po besedo, običajno celo z ohranitvijo besednega
reda izvirnika.21 Prevajalec se ni ukvarjal s ponovno tekstno konstruk-
cijo pomena v jeziku prevoda, temveč si je dal opraviti predvsem s posa-
meznimi besedami izvirnika, in to po navadi brez ozira na razlike med
strukturama obeh jezikov. Povsem drugače se je postopalo pri prevajan
ju nekanonskih del. Tam je bil pristop znatno svobodnejši, poudarek pa
je bil na prenosu vsebine dela: prevodna interpretacija se je prilagaja-
la ciljni skupini posameznega prevoda. Zato so izvirniki v prevodu po-
gosto doživljali skrčitve ali širitve, parafraze in spremembo strukture,
včasih pa so (p)ostali celo zgolj predloga za samostojno avtorsko aktua-
lizacijo snovi izvirnika v jeziku prevoda. Za rabo načela »non verbum e
verbo, sed sensum expimere de sensu« je Blahoslav našel vzorčne, celo
programske primere v češki humanistični književnosti druge polovice
15. in prve polovice 16. stoletja. Tako je češki humanist, prevajalec in iz-
dajatelj Viktorin Kornel ze Všehrd 12. marca 1495 v predgovoru k delu
Janeza Zlatousta O popravi padlega zapisal:
Prevajalci iz jezika v jezik prevajajo eni besedo z besedo in drugi misel
z mislijo. Sam sem v tem prevodu rabil oboje, toda bolj sem prevajal mi-
sel z mislijo kot besedo z besedo. Kajti nihče, ki prevaja, ni dolžan preva-
jati dobesedno, temveč ako izvirno misel z drugim jezikom smiselno in
natančno prevede, je storil dovolj. Temu pritrjujeta Horacij in Hieronim.
(Kornel [1495] v Jireček 1874, 538)
Podobno se je ob prevajanju Petrarkovega spisa De remediis utriusque
fortunae, prevod naj bi nastal okoli leta 1500, izrazil njegov prevajalec v
češčino Jan Češka:
Te knjige [...] so prevedene iz latinščine v češki jezik, kolikor najlepše je
to v tem jeziku mogoče. Nekje je prevedno dobesedno, drugje je pomen za
češki jezik povzet po besedah, toda brez spremembe smisla. V knjigah po-
ganskih učenjakov se nahaja veliko takega, kar ni mogoče z istimi beseda-
21 Obstajali so tudi drugačni pristopi, prim. Vinkler 2019, 65–85.
97
