Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 204
kronika
in Sebastijan Krelj, so ta preporod znali povezati s potrebami naroda.
Vzpostavitev lastnega knjižnega jezika v času reformacije je namreč slo-
venski narod vodila v nadaljnji razvoj.
Slovenščina je za časa Trubarja že imela bogato izročilo in se je upo-
rabljala kot jezik javnega življenja, vendar ni bila nikoli sistematično pi-
sana. Tudi sicer je bila pismenost privilegij le peščice najpremožnejših.
Delež pismenega prebivalstva na Slovenskem v 16. stoletju se je namreč
gibal med tremi odstotki na začetku in komaj osmimi odstotki ob kon-
cu stoletja.
Trubar si je, resda iz globoko verskih razlogov, prizadeval za opis-
menjevanje in rabo jezika med vsemi sloji prebivalstva. Protestantsko
prepričanje je namreč pomenilo izjemen odmik od tedanje verske prak-
se. Kot edina prava pot je bila razumljena posameznikova osebna, not
ranja vera, brez posrednikov med človekom in bogom, kar je pomeni-
lo tudi, da je človekov prvi ali materni jezik postal instrument osebnega
razumevanja svetopisemskega izročila.
Pisano besedo je Trubar želel približati večini, preprostim ljudem.
S tem jim je bilo dano orodje za enakopravnejše in pravičnejše udejst-
vovanje v družbeni sferi. Pri nižjem sloju je odklenil potencial ustvar-
janja in prispevanja družbi; kdor je to znanje uporabil, je napredoval.
Pismenost je tako kot danes pomenila posedovanje kompetenc, ključ-
nih za osebnostno rast posameznika.
Ta korak je od Trubarja zahteval daljnovidnost in širši premislek o
jeziku, o vzpostavitvi neke celostne tvorbe, o nadaljnji rabi, tudi razvo-
ju. Zahteval je tudi odgovor na vprašanje, komu je ta jezik namenjen.
Pripadnost jeziku je začela postajati pripadnost skupnosti.
To vprašanje pa v času vihrave evropske zgodovine nikoli ni bilo
samo naše. Na tak ali drugačen način se je pojavljalo vsem narodom, s
katerimi smo delili skupen, a vedno raznolik in pester evropski prostor.
Ker smo Slovenke in Slovenci svoje zasluženo mesto na zemljevidu
Evrope in v svetovni skupnosti narodov dobili zahvaljujoč reformator-
jem, se na tem mestu navežem kar na njih. Prav s svojim delovanjem
so vselej dokazovali, da ni nasprotja med iskrenim prizadevanjem za
202
in Sebastijan Krelj, so ta preporod znali povezati s potrebami naroda.
Vzpostavitev lastnega knjižnega jezika v času reformacije je namreč slo-
venski narod vodila v nadaljnji razvoj.
Slovenščina je za časa Trubarja že imela bogato izročilo in se je upo-
rabljala kot jezik javnega življenja, vendar ni bila nikoli sistematično pi-
sana. Tudi sicer je bila pismenost privilegij le peščice najpremožnejših.
Delež pismenega prebivalstva na Slovenskem v 16. stoletju se je namreč
gibal med tremi odstotki na začetku in komaj osmimi odstotki ob kon-
cu stoletja.
Trubar si je, resda iz globoko verskih razlogov, prizadeval za opis-
menjevanje in rabo jezika med vsemi sloji prebivalstva. Protestantsko
prepričanje je namreč pomenilo izjemen odmik od tedanje verske prak-
se. Kot edina prava pot je bila razumljena posameznikova osebna, not
ranja vera, brez posrednikov med človekom in bogom, kar je pomeni-
lo tudi, da je človekov prvi ali materni jezik postal instrument osebnega
razumevanja svetopisemskega izročila.
Pisano besedo je Trubar želel približati večini, preprostim ljudem.
S tem jim je bilo dano orodje za enakopravnejše in pravičnejše udejst-
vovanje v družbeni sferi. Pri nižjem sloju je odklenil potencial ustvar-
janja in prispevanja družbi; kdor je to znanje uporabil, je napredoval.
Pismenost je tako kot danes pomenila posedovanje kompetenc, ključ-
nih za osebnostno rast posameznika.
Ta korak je od Trubarja zahteval daljnovidnost in širši premislek o
jeziku, o vzpostavitvi neke celostne tvorbe, o nadaljnji rabi, tudi razvo-
ju. Zahteval je tudi odgovor na vprašanje, komu je ta jezik namenjen.
Pripadnost jeziku je začela postajati pripadnost skupnosti.
To vprašanje pa v času vihrave evropske zgodovine nikoli ni bilo
samo naše. Na tak ali drugačen način se je pojavljalo vsem narodom, s
katerimi smo delili skupen, a vedno raznolik in pester evropski prostor.
Ker smo Slovenke in Slovenci svoje zasluženo mesto na zemljevidu
Evrope in v svetovni skupnosti narodov dobili zahvaljujoč reformator-
jem, se na tem mestu navežem kar na njih. Prav s svojim delovanjem
so vselej dokazovali, da ni nasprotja med iskrenim prizadevanjem za
202
