Page 50 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 50
razprave, študije
govih svétnikih dosegel dvoje: dokazal naj bi, da ti dohodki in pravi-
ce pripadajo tržaškim škofom, kot nične pa izpodbil dokaze, ki bi jih
predstavila Kusmanova stran. Čeprav bi to zahtevalo širša pooblasti-
la, bi Trubar kralja ali njegov svèt lahko zaprosil za potrdila o pravi-
cah in svoboščinah, ki so jih pridobili in se ravnali po njih Bonomovi
predhodniki ali Bonomo sam. Škof Trubarju nazadnje podeli še pravi-
co do imenovanja in odpoklica enega ali več nadomestnih zastopnikov
z enakimi ali omejenimi pristojnostmi, kot jih z listino prejema Trubar.
Pri overovitvi zapisa navzoči priči sta bila kanonik tržaškega stolnega
kapitlja Jakob de Mirissa in kaplan ter zakristan tržaške stolne cerkve
Frančišek de Rubeis.
Vsebina tega v več pogledih zgovornega dokumenta sproža vsaj dve
pomembni vprašanji, nanašajoči se na ozadje Bonomove izbire Trubarja
in na uspešnost Trubarjevega angažmaja na Dunaju. Odgovor na vpra-
šanje, zakaj je Bonomo za reševanje nelahke posestnopravne zadeve po-
oblastil ravno Trubarja, se zdi na dlani. Še zlasti če pomislimo, da je
Bonomo Trubarju nalagal različne opravke že v Trubarjevih mladih le-
tih ter ga – očitno zelo zadovoljen s svojim mladim »služabnikom« in
(nekdanjim) pevcem – gmotno in drugače podpiral na nadaljnji živ
ljenjski poti. Kot bodoči duhovnik Trubar ni bil deležen le pouka na
Bonomovem tržaškem dvoru, temveč mu je škof gmotno omogočil ali
olajšal tudi študij na univerzi na Dunaju, po mašniškem posvečenju pa
mu je zagotovil mesti vikarja v Loki pri Zidanem Mostu in župnika ozi-
roma župnijskega vikarja v ugledni župniji Laško. Na obeh dušnopas-
tirskih postojankah se je Trubar izkazal kot spreten, zaupanja vreden
gospodar (Žnidaršič Golec 2019b, 387). Po drugi strani je na Bonomovo
odločitev za Trubarja zagotovo vplivalo dejstvo, da posestna razmerja
na območju Socerba in bližnjega Kastelca, kjer so imeli svoje podlož
nike tudi tržaški škofje, Trubarju niso bila neznana; navsezadnje je v
zvezi s kastelsko posestjo malo prej zastopal brata iz koprske patricij-
ske družine Brati (Žvab 1884, 43–44). Precej bolj hipotetičen je za zdaj
naš odgovor na vprašanje, ali je Trubar škofova pričakovanja izpolnil.
Domnevi, da se je dobro lotil naloge in jo srečno pripeljal h koncu, lah-
ko opremo na dva podatka, tj. da je Trubar tisti čas od Bonoma do-
48
govih svétnikih dosegel dvoje: dokazal naj bi, da ti dohodki in pravi-
ce pripadajo tržaškim škofom, kot nične pa izpodbil dokaze, ki bi jih
predstavila Kusmanova stran. Čeprav bi to zahtevalo širša pooblasti-
la, bi Trubar kralja ali njegov svèt lahko zaprosil za potrdila o pravi-
cah in svoboščinah, ki so jih pridobili in se ravnali po njih Bonomovi
predhodniki ali Bonomo sam. Škof Trubarju nazadnje podeli še pravi-
co do imenovanja in odpoklica enega ali več nadomestnih zastopnikov
z enakimi ali omejenimi pristojnostmi, kot jih z listino prejema Trubar.
Pri overovitvi zapisa navzoči priči sta bila kanonik tržaškega stolnega
kapitlja Jakob de Mirissa in kaplan ter zakristan tržaške stolne cerkve
Frančišek de Rubeis.
Vsebina tega v več pogledih zgovornega dokumenta sproža vsaj dve
pomembni vprašanji, nanašajoči se na ozadje Bonomove izbire Trubarja
in na uspešnost Trubarjevega angažmaja na Dunaju. Odgovor na vpra-
šanje, zakaj je Bonomo za reševanje nelahke posestnopravne zadeve po-
oblastil ravno Trubarja, se zdi na dlani. Še zlasti če pomislimo, da je
Bonomo Trubarju nalagal različne opravke že v Trubarjevih mladih le-
tih ter ga – očitno zelo zadovoljen s svojim mladim »služabnikom« in
(nekdanjim) pevcem – gmotno in drugače podpiral na nadaljnji živ
ljenjski poti. Kot bodoči duhovnik Trubar ni bil deležen le pouka na
Bonomovem tržaškem dvoru, temveč mu je škof gmotno omogočil ali
olajšal tudi študij na univerzi na Dunaju, po mašniškem posvečenju pa
mu je zagotovil mesti vikarja v Loki pri Zidanem Mostu in župnika ozi-
roma župnijskega vikarja v ugledni župniji Laško. Na obeh dušnopas-
tirskih postojankah se je Trubar izkazal kot spreten, zaupanja vreden
gospodar (Žnidaršič Golec 2019b, 387). Po drugi strani je na Bonomovo
odločitev za Trubarja zagotovo vplivalo dejstvo, da posestna razmerja
na območju Socerba in bližnjega Kastelca, kjer so imeli svoje podlož
nike tudi tržaški škofje, Trubarju niso bila neznana; navsezadnje je v
zvezi s kastelsko posestjo malo prej zastopal brata iz koprske patricij-
ske družine Brati (Žvab 1884, 43–44). Precej bolj hipotetičen je za zdaj
naš odgovor na vprašanje, ali je Trubar škofova pričakovanja izpolnil.
Domnevi, da se je dobro lotil naloge in jo srečno pripeljal h koncu, lah-
ko opremo na dva podatka, tj. da je Trubar tisti čas od Bonoma do-
48
