Page 43 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 43
Stati in obstati 16(2020): 41-54
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(31)41-54
Lubomír Batka
BOŽJA BESEDA IN BESEDA ČLOVEKA
LUTHROVA REFORMACIJSKA TEOLOGIJA
BESEDE
Aprila 2021 bo minilo 500 let od Luthrovega nastopa pred cesar-
jem Karlom V. na državnem zboru v Wormsu. Luther svojega nauka
ni preklical, kajti svojo vest je dojemal kot »ujetnico Božje besede«. Le
če bi bil prepričan s »pričanji Svetega pisma« (testimoniis scripturarum)
ali »jasnostjo razuma« (ratione evidente), bi bil pripravljen učiti druga-
če. Delati proti svoji »vesti« (conscientia) ni bilo ne varno ne prav (WA
7: 838.4–8).
Biti poslušen svoji vesti ni bila Luthrova originalna misel. Takšna
drža je bila že trden del moralne teologije Tomaža Akvinskega (Wolf
1954, 189). Novo in omembe vredno v Luthrovem izreku je, da sta Sveto
pismo in jasnostjo razuma povzdignjeni na najvišjo avtoriteto, ki obli-
kujeta odločevanje, delovanje in vest človeka (Mühlhaupt 1973, 76–82,
Rogge 1971, 131–37). Ne želimo zapasti poveličevanju tega dogodka v
smislu nekakšnega protestantskega zmagoslavja 19. stoletja. Naš cilj je
opozoriti na temeljno teološko vprašanje, ki je bilo v ozadju Luthrove
drže. Predvidevamo namreč, da bi Luther v tako napeti situaciji tudi svoj
nauk preklical, če ne bi bil prepričan, da pri tem gre za osnovno biblič-
no izročilo, ki vpliva na vest človeka in s tem tudi na odrešenje vernega
kristjana. Da ni šlo samo za Luthrov subjektivno prepričanje, potrjuje
tudi državnozborsko prekletstvo. To je vsebovalo terminologijo, ki se je
uporabljala za označevanje herezije: Luthrovi spisi in pridige so »proti
sveti krščanski veri«, »nove«, »škodljive«, »napačne« in »proti cerkveni
tradiciji« (Jörgensen 2014, 196).
41
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(31)41-54
Lubomír Batka
BOŽJA BESEDA IN BESEDA ČLOVEKA
LUTHROVA REFORMACIJSKA TEOLOGIJA
BESEDE
Aprila 2021 bo minilo 500 let od Luthrovega nastopa pred cesar-
jem Karlom V. na državnem zboru v Wormsu. Luther svojega nauka
ni preklical, kajti svojo vest je dojemal kot »ujetnico Božje besede«. Le
če bi bil prepričan s »pričanji Svetega pisma« (testimoniis scripturarum)
ali »jasnostjo razuma« (ratione evidente), bi bil pripravljen učiti druga-
če. Delati proti svoji »vesti« (conscientia) ni bilo ne varno ne prav (WA
7: 838.4–8).
Biti poslušen svoji vesti ni bila Luthrova originalna misel. Takšna
drža je bila že trden del moralne teologije Tomaža Akvinskega (Wolf
1954, 189). Novo in omembe vredno v Luthrovem izreku je, da sta Sveto
pismo in jasnostjo razuma povzdignjeni na najvišjo avtoriteto, ki obli-
kujeta odločevanje, delovanje in vest človeka (Mühlhaupt 1973, 76–82,
Rogge 1971, 131–37). Ne želimo zapasti poveličevanju tega dogodka v
smislu nekakšnega protestantskega zmagoslavja 19. stoletja. Naš cilj je
opozoriti na temeljno teološko vprašanje, ki je bilo v ozadju Luthrove
drže. Predvidevamo namreč, da bi Luther v tako napeti situaciji tudi svoj
nauk preklical, če ne bi bil prepričan, da pri tem gre za osnovno biblič-
no izročilo, ki vpliva na vest človeka in s tem tudi na odrešenje vernega
kristjana. Da ni šlo samo za Luthrov subjektivno prepričanje, potrjuje
tudi državnozborsko prekletstvo. To je vsebovalo terminologijo, ki se je
uporabljala za označevanje herezije: Luthrovi spisi in pridige so »proti
sveti krščanski veri«, »nove«, »škodljive«, »napačne« in »proti cerkveni
tradiciji« (Jörgensen 2014, 196).
41
