Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 46
razprave, študije
Z vidika Rima je bil temeljni problem v tem, da so reformatorji dok-
trinalne odgovore oblikovali na podlagi interpretacije Biblije brez volje
po podreditvi avtoritarnemu cerkvenemu učiteljstvu papeža (Keen 1997,
707). Te sporne točke z Luthrom se pojavljajo tudi v drugih disputih.
Kritika kot Johannes Fisher v Assertionis Lutheranae Confutatio (1523)
in Johannes Eck v Enchiridion locorum communium adversus Lutherum
et alios hostes ecclesiae (1525), sta poudarjala, da privatne osebe nima-
jo pristojnosti za uradno razlago Svetega pisma (še najmanj pa osebe,
ekskomunicirane iz cerkve, ki jim Biblija sploh ne pripada). Enako ne
more biti pravilna razlaga tista, ki ne upošteva tradicije cerkvenih oče-
tov. Seveda so se ta mnenja pojavila tudi v (težkih) pogovorih glede ra-
zumevanja pojma »tradicije« na koncilu v Tridentu leta 1546 (Mütel 2017,
29–51; Spehr 2010, 173–74). Spor glede pravice do avtoritativne (pravilne
in zavezujoče) razlage Biblije je do dandanes nezaključen spor med do-
jemanjem nauka papeževe nezmotljivosti in reformacijskim splošnim
duhovništvom (pr. DH 1507 a WA 42: 334.12).
V tem kontekstu je potrebno videti tudi kritiko na račun Luthrovega
prevajalskega udejstvovanja s strani njegovih nasprotnikov in Luthrovo
obrambo v spisih Vom Dolmetschen und Fürbitte der Heiligen (1530)
(WA 30.II: 632–646) in Sumarien ueber die Psalmen und Ursachen des
Dolmetschens (1531–1533). Tukaj prav tako ni šlo za kritiziranje tehnike
prevajanja, ali prevode posameznih odstavkov, ali za kritiko prevoda
Rim. 3,28 v nemščino, ki ga je Luther zavedno dopolnil s besedo solum.
Prav tako ni šlo za učenje o opravičenju samo po veri (alleyn durch den
glawben). Cilj dvomljenja v Luthrovo prevajalsko prakso je bila diskre-
ditacija Luthrove svobode, da se postavi nad cerkveno učiteljstvo. Cilj
Luthrovih besed – »So zdravniki? Tudi jaz sem. So izobraženci? Tudi jaz
sem. So duhovniki? Tudi jaz sem. So tisti, ki disputirajo? Tudi jaz sem.
So filozofi? Tudi jaz sem. So dialektiki? Tudi jaz sem. So učitelji? Tudi
jaz sem. Pišejo knjige? Tudi jaz jih. [...]« (WA 38: 9–17) – ni obvarovanje
njegove učiteljske kvalificiranosti. Luthrova namera je poudariti, da ti
vidiki niso vezani na papeževo cerkveno učiteljstvo.
Kot smo že omenili, je ob Luthrov nauk o splošnem duhovništvu, da
mora biti vsak kristjan sposoben ne samo učenja, ampak tudi razlage
44
Z vidika Rima je bil temeljni problem v tem, da so reformatorji dok-
trinalne odgovore oblikovali na podlagi interpretacije Biblije brez volje
po podreditvi avtoritarnemu cerkvenemu učiteljstvu papeža (Keen 1997,
707). Te sporne točke z Luthrom se pojavljajo tudi v drugih disputih.
Kritika kot Johannes Fisher v Assertionis Lutheranae Confutatio (1523)
in Johannes Eck v Enchiridion locorum communium adversus Lutherum
et alios hostes ecclesiae (1525), sta poudarjala, da privatne osebe nima-
jo pristojnosti za uradno razlago Svetega pisma (še najmanj pa osebe,
ekskomunicirane iz cerkve, ki jim Biblija sploh ne pripada). Enako ne
more biti pravilna razlaga tista, ki ne upošteva tradicije cerkvenih oče-
tov. Seveda so se ta mnenja pojavila tudi v (težkih) pogovorih glede ra-
zumevanja pojma »tradicije« na koncilu v Tridentu leta 1546 (Mütel 2017,
29–51; Spehr 2010, 173–74). Spor glede pravice do avtoritativne (pravilne
in zavezujoče) razlage Biblije je do dandanes nezaključen spor med do-
jemanjem nauka papeževe nezmotljivosti in reformacijskim splošnim
duhovništvom (pr. DH 1507 a WA 42: 334.12).
V tem kontekstu je potrebno videti tudi kritiko na račun Luthrovega
prevajalskega udejstvovanja s strani njegovih nasprotnikov in Luthrovo
obrambo v spisih Vom Dolmetschen und Fürbitte der Heiligen (1530)
(WA 30.II: 632–646) in Sumarien ueber die Psalmen und Ursachen des
Dolmetschens (1531–1533). Tukaj prav tako ni šlo za kritiziranje tehnike
prevajanja, ali prevode posameznih odstavkov, ali za kritiko prevoda
Rim. 3,28 v nemščino, ki ga je Luther zavedno dopolnil s besedo solum.
Prav tako ni šlo za učenje o opravičenju samo po veri (alleyn durch den
glawben). Cilj dvomljenja v Luthrovo prevajalsko prakso je bila diskre-
ditacija Luthrove svobode, da se postavi nad cerkveno učiteljstvo. Cilj
Luthrovih besed – »So zdravniki? Tudi jaz sem. So izobraženci? Tudi jaz
sem. So duhovniki? Tudi jaz sem. So tisti, ki disputirajo? Tudi jaz sem.
So filozofi? Tudi jaz sem. So dialektiki? Tudi jaz sem. So učitelji? Tudi
jaz sem. Pišejo knjige? Tudi jaz jih. [...]« (WA 38: 9–17) – ni obvarovanje
njegove učiteljske kvalificiranosti. Luthrova namera je poudariti, da ti
vidiki niso vezani na papeževo cerkveno učiteljstvo.
Kot smo že omenili, je ob Luthrov nauk o splošnem duhovništvu, da
mora biti vsak kristjan sposoben ne samo učenja, ampak tudi razlage
44
