Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 47
Ľubomír Batka
Biblije, trčilo prepričanje, da je samo cerkev tista, ki lahko razlaga Sveto
pismo. Luther ni soglašal s prepričanjem, da lahko Biblija v rokah ne-
teologa povzroči škodo, ampak je predvideval, da skozi vero (De liber-
tate christiana) in krst (An den christlichen Adel) kristjan vstopa v »ve-
selo spremembo« (comertium mirabile, fröhlicher Wechsel) s Kristusom
in tako postane duhovnik.
S stališča reformatorjev je za nastanek vere neizbežen evangelij. Tega
je mogoče spoznati v Svetem pismu. Pomembno je, da ga interpretira-
mo tako, da je iz njega mogoče razbrati, da je vsak posameznik pokli-
can v oznanjanje (vocatio). Da pa je lahko evangelij oznanjan, je potreb-
no, da se besedilo Biblije prevede v ljudem razumljiv jezik. Prevajalsko
udejstvovanje reformatorjev, pa naj si bo to v Wittenbergu ali v Sloveniji,
v sebi združuje tudi humanistične ideale o povratku k izviru (ad fon-
tes), predvsem pa teološko prepričanje. Enaka motivacija je bila tudi
pri zavzemanju za reformo (evangeličanskega) izobraževanja v šolah
(Kerševan 2019, 193–203). Cilji reformacijskega izobraževanja so trije:
jezik (linguae), svobodna umetnost (artes) in pietas (življenje v veri), in
to za fante in dekleta (Ebeling 1971b, 150–83).
Večina Luthrovega teološkega udejstvovanja je bila razlaga Biblije. 21.
oktobra 1512 je bil Luther povabljen na univerzo v Wittenberg in postal
je profesor Biblije (lectura in Biblia). To je tudi ostal do konca življen
ja. Nelahko je bilo tudi prevajalsko delo. Prevod Nove zaveze je začel v
Wartburgu. Po vrnitvi v Wittenberg marca 1522 ga je nadaljeval sku-
paj s humanistom Melanchthonom, ki je odlično obvladal klasične je-
zike. 21. septembra 1522 je bil natisnjen nemški prevod Nove zaveze, ki
so ga imenovali tudi Septembertestament. Prevod Stare zaveze je po-
tekal počasneje in po delih, a tudi ta je bil uspešno zaključen. Celotna
Biblija v nemškem jeziku je izšla leta 1534 pod imenom Biblia, das ist die
ganze Heilige Schrift deutsch. Pri tem ne smemo pozabiti, da so Luthru
pomagali collegium biblicum in sodelavci Filip Melanchthon, hebra
istik Mathäus Aurogallus, Caspar Cruciger, Justus Jonas ter Johannes
Bugenhagen (Burger 2014, 482; WA 30.II: 636.18–20).
Leta 1522 je Luther izdal tudi predgovore k Novi zavezi kot celoti ka-
kor tudi k posameznim pismom, in sicer od Pisma Rimljanom pa vse
45
Biblije, trčilo prepričanje, da je samo cerkev tista, ki lahko razlaga Sveto
pismo. Luther ni soglašal s prepričanjem, da lahko Biblija v rokah ne-
teologa povzroči škodo, ampak je predvideval, da skozi vero (De liber-
tate christiana) in krst (An den christlichen Adel) kristjan vstopa v »ve-
selo spremembo« (comertium mirabile, fröhlicher Wechsel) s Kristusom
in tako postane duhovnik.
S stališča reformatorjev je za nastanek vere neizbežen evangelij. Tega
je mogoče spoznati v Svetem pismu. Pomembno je, da ga interpretira-
mo tako, da je iz njega mogoče razbrati, da je vsak posameznik pokli-
can v oznanjanje (vocatio). Da pa je lahko evangelij oznanjan, je potreb-
no, da se besedilo Biblije prevede v ljudem razumljiv jezik. Prevajalsko
udejstvovanje reformatorjev, pa naj si bo to v Wittenbergu ali v Sloveniji,
v sebi združuje tudi humanistične ideale o povratku k izviru (ad fon-
tes), predvsem pa teološko prepričanje. Enaka motivacija je bila tudi
pri zavzemanju za reformo (evangeličanskega) izobraževanja v šolah
(Kerševan 2019, 193–203). Cilji reformacijskega izobraževanja so trije:
jezik (linguae), svobodna umetnost (artes) in pietas (življenje v veri), in
to za fante in dekleta (Ebeling 1971b, 150–83).
Večina Luthrovega teološkega udejstvovanja je bila razlaga Biblije. 21.
oktobra 1512 je bil Luther povabljen na univerzo v Wittenberg in postal
je profesor Biblije (lectura in Biblia). To je tudi ostal do konca življen
ja. Nelahko je bilo tudi prevajalsko delo. Prevod Nove zaveze je začel v
Wartburgu. Po vrnitvi v Wittenberg marca 1522 ga je nadaljeval sku-
paj s humanistom Melanchthonom, ki je odlično obvladal klasične je-
zike. 21. septembra 1522 je bil natisnjen nemški prevod Nove zaveze, ki
so ga imenovali tudi Septembertestament. Prevod Stare zaveze je po-
tekal počasneje in po delih, a tudi ta je bil uspešno zaključen. Celotna
Biblija v nemškem jeziku je izšla leta 1534 pod imenom Biblia, das ist die
ganze Heilige Schrift deutsch. Pri tem ne smemo pozabiti, da so Luthru
pomagali collegium biblicum in sodelavci Filip Melanchthon, hebra
istik Mathäus Aurogallus, Caspar Cruciger, Justus Jonas ter Johannes
Bugenhagen (Burger 2014, 482; WA 30.II: 636.18–20).
Leta 1522 je Luther izdal tudi predgovore k Novi zavezi kot celoti ka-
kor tudi k posameznim pismom, in sicer od Pisma Rimljanom pa vse
45
