Page 44 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 44
razprave, študije
Avtoriteta Pisma in avtoriteta razlagati Sveto pismo
Luther je k reformacijskim nazorom prišel na podlagi preučevanja
Biblije. Nagibamo se k mnenju, da je reformacijsko odkritje utemeljeno
z novim razumevanjem Božje besede. Luther je zapustil Avguštinovo
razlikovanje med znakom/pomenom (signum) in stvarjo (res): Sveto pis-
mo je znak (litera, črka), stvar je duhovni obseg (spiritus). Med svojim
prvim predavanjem h knjigi psalmov Dictata super Psalterium (1513–
1515) in drugim predavanjem h knjigi psalmov Operationes in Psalmos
(1519–1521) je Luther opustil srednjeveško hermenevtiko štirih pomenov
Svetega pisma (quadriga) (Ebeling 1971a, 1–68). Zahvaljujoč francoske-
mu humanistu J. F. Stapulenzisu je prišel k spoznanju, da je sensus spi-
ritualis skrit v sensus literalis (Raeder 1983, 261).
Sensus spiritualis je Božja beseda. Ta se razodeva v dveh oblikah: kot
zakon in evangelij (WA 7: 23.29–30). Zakon govori: »Počni to. Izogibaj
se temu. To je tisto, kar od tebe pričakujem.« (WA 16: 367.19–20) Zakon
v teološki uporabi (usus theologicus) vodi k milostljivemu Kristusu in
njegovemu evangeliju, ki ga je mogoče sprejeti/razumeti samo z vero:
»V človeški naravi je, da se upira. Človeška narava mora v luči Božjega
zakona spoznati in občutiti svojo pokvarjenost in si prizadevati za po-
moč Božje milosti v Kristusu« (WA DB 8: 24.16–19).
Evangelij govori o tem, kaj Bog dela za grešnega človeka. Oznanjevani
evangelij (viva vox evangelii; WA 5: 537.17–18) je Božja obljuba (promisio;
WA 6: 516.30–33; Bayer 1989), ki kot efektivna in delujoča beseda (ver-
bum efficax; Ž 33:9; Iz 40:8; Ž 119:89; 2Tim 3, 15–17; 1Pt 1:25) tvori tisto,
kar se oznanja in naznanja (v. Lüpke 2014, 147). V Predavanje k pismu
Galačanom (1535) Luther govori o mogočnem Božjem delovanju, pove-
zanem s preprosto besedo, ki jih pri oznanjanju duhovnika ljudje do-
jemajmo s čutili/občutki in razumom. Ta odnos je razložil na primeru
kroga: pri pogledu na krog ljudje vidijo predvsem sredino kroga (tan-
tum centrum). Vsak krog pa je obkrožen s svodom (circumerefentiam),
ki pa je bistveno večji. Podobno tako tudi pri Božji besedi ljudje s čuti
in z razumom dojemajo enostavno oznanjane besede duhovnika. Božji
svod pa je neskončen, kar je seveda človeškemu razumu nedojemljivo.
42
Avtoriteta Pisma in avtoriteta razlagati Sveto pismo
Luther je k reformacijskim nazorom prišel na podlagi preučevanja
Biblije. Nagibamo se k mnenju, da je reformacijsko odkritje utemeljeno
z novim razumevanjem Božje besede. Luther je zapustil Avguštinovo
razlikovanje med znakom/pomenom (signum) in stvarjo (res): Sveto pis-
mo je znak (litera, črka), stvar je duhovni obseg (spiritus). Med svojim
prvim predavanjem h knjigi psalmov Dictata super Psalterium (1513–
1515) in drugim predavanjem h knjigi psalmov Operationes in Psalmos
(1519–1521) je Luther opustil srednjeveško hermenevtiko štirih pomenov
Svetega pisma (quadriga) (Ebeling 1971a, 1–68). Zahvaljujoč francoske-
mu humanistu J. F. Stapulenzisu je prišel k spoznanju, da je sensus spi-
ritualis skrit v sensus literalis (Raeder 1983, 261).
Sensus spiritualis je Božja beseda. Ta se razodeva v dveh oblikah: kot
zakon in evangelij (WA 7: 23.29–30). Zakon govori: »Počni to. Izogibaj
se temu. To je tisto, kar od tebe pričakujem.« (WA 16: 367.19–20) Zakon
v teološki uporabi (usus theologicus) vodi k milostljivemu Kristusu in
njegovemu evangeliju, ki ga je mogoče sprejeti/razumeti samo z vero:
»V človeški naravi je, da se upira. Človeška narava mora v luči Božjega
zakona spoznati in občutiti svojo pokvarjenost in si prizadevati za po-
moč Božje milosti v Kristusu« (WA DB 8: 24.16–19).
Evangelij govori o tem, kaj Bog dela za grešnega človeka. Oznanjevani
evangelij (viva vox evangelii; WA 5: 537.17–18) je Božja obljuba (promisio;
WA 6: 516.30–33; Bayer 1989), ki kot efektivna in delujoča beseda (ver-
bum efficax; Ž 33:9; Iz 40:8; Ž 119:89; 2Tim 3, 15–17; 1Pt 1:25) tvori tisto,
kar se oznanja in naznanja (v. Lüpke 2014, 147). V Predavanje k pismu
Galačanom (1535) Luther govori o mogočnem Božjem delovanju, pove-
zanem s preprosto besedo, ki jih pri oznanjanju duhovnika ljudje do-
jemajmo s čutili/občutki in razumom. Ta odnos je razložil na primeru
kroga: pri pogledu na krog ljudje vidijo predvsem sredino kroga (tan-
tum centrum). Vsak krog pa je obkrožen s svodom (circumerefentiam),
ki pa je bistveno večji. Podobno tako tudi pri Božji besedi ljudje s čuti
in z razumom dojemajo enostavno oznanjane besede duhovnika. Božji
svod pa je neskončen, kar je seveda človeškemu razumu nedojemljivo.
42
