Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 45
Ľubomír Batka
Vpliv milostne obljube lahko doseže vsa področja človeškega življenja
(WA 40.I: 596. 16–30).
Cilj Luthrove interpretacije duhovnega pomena Svetega pisma je bilo
osvetliti Božji zakon in Kristusov evangelij, tako kot je to zajeto v knji-
gah Nove in tudi Stare zaveze. V predgovoru k Novi zavezi Luther izreka
prepričanje, da je »samo en evangelij, kot je samo ena knjiga Nove zave-
ze, samo ena vera v Boga, ki (za)obljublja« (WA DB 6: 1.21–22; Körtner
2018, 58–80).
V tem kontekstu je evangelij več kot resničnost vsebine Božjega na-
uka ali izvir odrešujoče resnice in moralni nauk cerkve, ki ga določa
cerkveno učiteljstvo. Evangelij je več kot oznanjevanje Jezusa Kristusa,
zapisano v evangelijih ali ohranjeno v ustni tradiciji apostolov. Bistvo
teološkega spora med Luthrom in nasprotniki je bil boj o avtorite-
ti Biblije v odnosu do avtoritete papeža. Že na disputaciji v Leipzigu
(1519, Mattox 2019) je Luther pred Eckom argumentiral, da se lahko pa-
pež zmoti. Pri tem se je skliceval na cerkvene očete in koncile iz zgodo-
vine cerkve, predvsem pa na Sveto pismo. Zato papeževa (in cerkvena)
avtoriteta ne moreta biti nad Svetim pismom. Avtoriteta Svetega pisma
je nad koncili in papežem (WA 59: 500.2083; WA 59: 508.2308; Heckel
2016, 106). Luther se je pri tem lahko naslanjal na Avguština, ki je v do-
pisovanju s Hieronimom zagovarjal, da so nezmotljivi samo kanonič-
ni spisi Svetega pisma (Delius 1984, 50). V letu 1520 je Luther objavil spis
An den christlichen Adel deutscher Nation von des christlichen Standes
Besserung, ki je zelo hitro postal eden od njegovih najvplivnejših spisov
nasploh. V njem je plemstvo prosil za prenovo cerkve v Nemčiji. S po-
močjo prispodobe treh zidov, ki jih je okrog sebe zgradilo papeštvo, je
poimenoval tri oblasti, v katerih avtoriteta papeža ni nezmotljiva. »Prvi
zid« je predstavljal papeževo željo po nadvladi nad posvetno oblastjo. Šlo
je torej za vprašanje nadvlade nad civilno družbo. »Drugi zid« je pred-
stavljal papežev monopol nad normativno razlago Svetega pisma. Tukaj
je torej šlo za teološko vprašanje, ki se je nanašalo na izobraževalni del
cerkve. »Tretji zid« je bilo povišanje papeža nad cerkveni koncil, šlo je
za vprašanje vrhovne moči v cerkvi (WA 6: 406.21–407.3; Kaufmann
2014, 70–140).
43
Vpliv milostne obljube lahko doseže vsa področja človeškega življenja
(WA 40.I: 596. 16–30).
Cilj Luthrove interpretacije duhovnega pomena Svetega pisma je bilo
osvetliti Božji zakon in Kristusov evangelij, tako kot je to zajeto v knji-
gah Nove in tudi Stare zaveze. V predgovoru k Novi zavezi Luther izreka
prepričanje, da je »samo en evangelij, kot je samo ena knjiga Nove zave-
ze, samo ena vera v Boga, ki (za)obljublja« (WA DB 6: 1.21–22; Körtner
2018, 58–80).
V tem kontekstu je evangelij več kot resničnost vsebine Božjega na-
uka ali izvir odrešujoče resnice in moralni nauk cerkve, ki ga določa
cerkveno učiteljstvo. Evangelij je več kot oznanjevanje Jezusa Kristusa,
zapisano v evangelijih ali ohranjeno v ustni tradiciji apostolov. Bistvo
teološkega spora med Luthrom in nasprotniki je bil boj o avtorite-
ti Biblije v odnosu do avtoritete papeža. Že na disputaciji v Leipzigu
(1519, Mattox 2019) je Luther pred Eckom argumentiral, da se lahko pa-
pež zmoti. Pri tem se je skliceval na cerkvene očete in koncile iz zgodo-
vine cerkve, predvsem pa na Sveto pismo. Zato papeževa (in cerkvena)
avtoriteta ne moreta biti nad Svetim pismom. Avtoriteta Svetega pisma
je nad koncili in papežem (WA 59: 500.2083; WA 59: 508.2308; Heckel
2016, 106). Luther se je pri tem lahko naslanjal na Avguština, ki je v do-
pisovanju s Hieronimom zagovarjal, da so nezmotljivi samo kanonič-
ni spisi Svetega pisma (Delius 1984, 50). V letu 1520 je Luther objavil spis
An den christlichen Adel deutscher Nation von des christlichen Standes
Besserung, ki je zelo hitro postal eden od njegovih najvplivnejših spisov
nasploh. V njem je plemstvo prosil za prenovo cerkve v Nemčiji. S po-
močjo prispodobe treh zidov, ki jih je okrog sebe zgradilo papeštvo, je
poimenoval tri oblasti, v katerih avtoriteta papeža ni nezmotljiva. »Prvi
zid« je predstavljal papeževo željo po nadvladi nad posvetno oblastjo. Šlo
je torej za vprašanje nadvlade nad civilno družbo. »Drugi zid« je pred-
stavljal papežev monopol nad normativno razlago Svetega pisma. Tukaj
je torej šlo za teološko vprašanje, ki se je nanašalo na izobraževalni del
cerkve. »Tretji zid« je bilo povišanje papeža nad cerkveni koncil, šlo je
za vprašanje vrhovne moči v cerkvi (WA 6: 406.21–407.3; Kaufmann
2014, 70–140).
43
