Page 87 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 87
jonatan vinkler
Med besediljem je tako najti »vestnik o Komenskem«, v katerem
Učiteljski tovariš poroča o krajih jubilejnih dogodkov na Češkem in
drugje po Evropi ter o dogodkih samih. Prinaša, kot se zdi, tudi prvo
daljšo biografijo Komenskega, in sicer gre za izvirno, ne prevedeno raz-
pravo. Spisal jo je učitelj in glasbenik Jernej Ravnikar (1856–1920), ki se
je kasneje eksponiral tudi kot deželnozborski poslanec na listi Slovenske
ljudske stranke (1907–1913). Ravnikarjev Jan Amos Komenski (V spomin
tristoletnice) je izšel v petih številkah Učiteljskega tovariša med 1. febru-
arjem 1. aprilom 1892, Ravnikar pa se je leto kasneje podpisal tudi pod
prvi prevod Komenskega Didaktike (1893, Pedagoška knjižnica, 1. zve-
zek) v slovenski jezik. Svojo biografijo Komenskega je zaključil tako-
le: »Večna slava slavnemu slovanskemu pedagogu J. A. Komenskemu!«
(Ravnikar 1892, 98) – In tudi slednje ni ušlo pozornim Mahničevim
očem in njegovemu srdu.
Med drugimi objavami zbuja pozornost prva, Tristoletnica J. A.
Komenskega (Učiteljski tovariš 1892, št. 2, 17), ki v Komenskem prepoz-
nava »najslavnejšega pedagoga slovanskega rodu«, najavlja, da je odbor
Slovenskega učiteljskega društva sklenil za 19. aprila prirediti slovesnost
z velikim koncertom, predvsem pa s posebnim pozivom vzpostavlja
identitetno povezavo med slavljenjem Komenskega in identiteto sloven-
skega učitelja ter člana društva:
Drage koleginje in kolegi! Pokažimo tu javno, kaj naš stan premore! Po-
kažimo s številčno udeležbo, da enotno postopamo! Povzdignimo s takim
postopanjem [prisotnost na slavnosti Komenskega in sodelovanje v pev-
skem zboru, dodal J. V] ugled učiteljskega stanu! (Učiteljski tovariš 1892,
n. m.)
Ob njej velja omeniti tudi objavo dveh verzifikacij, od katerih je bila
Ob tristoletnici rojstva Jana Amosa Komenskega javno recitirana na
bésedi 19. aprila v ljubljanski čitalnici, druga, ki je naslovljena s Slava
Komenskemu in je prišla izpod rok Dragotina Jesenka – Doksova (1864–
1902), enega tistih »manjših« slovenskih pesnikov, ki so se v senci ne
primerno zmožnejših literarnih ustvarjalcev ob koncu dolgega stolet
ja »meščanov in revolucij« posušili na literarnem obrobju – Jesenko je
85
Med besediljem je tako najti »vestnik o Komenskem«, v katerem
Učiteljski tovariš poroča o krajih jubilejnih dogodkov na Češkem in
drugje po Evropi ter o dogodkih samih. Prinaša, kot se zdi, tudi prvo
daljšo biografijo Komenskega, in sicer gre za izvirno, ne prevedeno raz-
pravo. Spisal jo je učitelj in glasbenik Jernej Ravnikar (1856–1920), ki se
je kasneje eksponiral tudi kot deželnozborski poslanec na listi Slovenske
ljudske stranke (1907–1913). Ravnikarjev Jan Amos Komenski (V spomin
tristoletnice) je izšel v petih številkah Učiteljskega tovariša med 1. febru-
arjem 1. aprilom 1892, Ravnikar pa se je leto kasneje podpisal tudi pod
prvi prevod Komenskega Didaktike (1893, Pedagoška knjižnica, 1. zve-
zek) v slovenski jezik. Svojo biografijo Komenskega je zaključil tako-
le: »Večna slava slavnemu slovanskemu pedagogu J. A. Komenskemu!«
(Ravnikar 1892, 98) – In tudi slednje ni ušlo pozornim Mahničevim
očem in njegovemu srdu.
Med drugimi objavami zbuja pozornost prva, Tristoletnica J. A.
Komenskega (Učiteljski tovariš 1892, št. 2, 17), ki v Komenskem prepoz-
nava »najslavnejšega pedagoga slovanskega rodu«, najavlja, da je odbor
Slovenskega učiteljskega društva sklenil za 19. aprila prirediti slovesnost
z velikim koncertom, predvsem pa s posebnim pozivom vzpostavlja
identitetno povezavo med slavljenjem Komenskega in identiteto sloven-
skega učitelja ter člana društva:
Drage koleginje in kolegi! Pokažimo tu javno, kaj naš stan premore! Po-
kažimo s številčno udeležbo, da enotno postopamo! Povzdignimo s takim
postopanjem [prisotnost na slavnosti Komenskega in sodelovanje v pev-
skem zboru, dodal J. V] ugled učiteljskega stanu! (Učiteljski tovariš 1892,
n. m.)
Ob njej velja omeniti tudi objavo dveh verzifikacij, od katerih je bila
Ob tristoletnici rojstva Jana Amosa Komenskega javno recitirana na
bésedi 19. aprila v ljubljanski čitalnici, druga, ki je naslovljena s Slava
Komenskemu in je prišla izpod rok Dragotina Jesenka – Doksova (1864–
1902), enega tistih »manjših« slovenskih pesnikov, ki so se v senci ne
primerno zmožnejših literarnih ustvarjalcev ob koncu dolgega stolet
ja »meščanov in revolucij« posušili na literarnem obrobju – Jesenko je
85
