Page 89 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 89
jonatan vinkler
zadnje obdobje življenja pesnil predvsem o opoju, ki ga je najraje užival,
o vinu –, pa ob pozornem branju razkriva navdušeno čustveno ozračje
proslav Komenskega v jubilejnem letu in morda celo izvajalsko prakso
pri petju zgoraj omenjenega Ipavčevega moškega zbora v čast zname-
nitega učenjaka.
***
Tod in drugje zapisanih izrazov slavljenja, čeprav le prigodniškega,
Mahnič ni ne mogel ne hotel spregledati: slava pritiče le Odrešeniku in
ljubemu Bogu, tod pa da se po učiteljskih časopisih nedostojno poveli-
čuje češkega krivoverca. Kot sicer je njegov slog v obeh esejih, ki se zdita
na prvi pogled posvečena Komenskemu, zagotovo eden najbolj dinamič-
nih, živopisnih, edinstvenih in retorično prepričljivih esejističnih sti-
lov slovenskega peresa iz obdobja fin-de-siècla: ob slovenskem in evrop-
skem, tudi klasičnem literarnem kanonu vzgojeni bralec bo težko prezrl
prefinjene skladenjske konstrukcije in na kar največji recepcijski učinek
naravnano rabo tropov in figur, zlasti antitetičnosti in hiperbole. Zato so
tovrstni spisi goriškega teologa vse prej kot nesugestivni, vplivajo zlasti
z retoričnim pathosom, z vnemo in strastjo apostola, s katero Mahnič
nikogar, celo najbolj odločnega ideološkega nasprotnika ne pusti hlad
nega, v svojih topoglednih besedilih pa se kaže kot izjemen poznava-
lec bralstva, za katerega piše, njegovih mentalnih obzorij in horizonta
pričakovanja. Nagonsko ali zavoljo premisleka ve, na katero struno in
kako zaigrati: česa si njegovi poglavitni recipienti želijo, kaj so priprav-
ljeni sprejeti in česa ne, česa se bojijo in kaj jim prija. In zna ta občutja
tudi ubesediti skozi mentalne horizonte trojice zbirnih pojmov: Bog/krš
čanstvo, kot ju tolmači Rimska cerkev; vera = Rimska cerkev; cesar. Ter
izpeljati in zapisati na videz neizogibne miselne posledice za polje kate-
regakoli družbenega podsistema.
Tako je npr. s svojim doslednim, toda do drugega in drugačnega
neprizanesljivim rimskokatoliško idealističnim estetskim pogledom
tehtal slovensko književnost 19. stoletja oziroma se vključil v »boj o
87
zadnje obdobje življenja pesnil predvsem o opoju, ki ga je najraje užival,
o vinu –, pa ob pozornem branju razkriva navdušeno čustveno ozračje
proslav Komenskega v jubilejnem letu in morda celo izvajalsko prakso
pri petju zgoraj omenjenega Ipavčevega moškega zbora v čast zname-
nitega učenjaka.
***
Tod in drugje zapisanih izrazov slavljenja, čeprav le prigodniškega,
Mahnič ni ne mogel ne hotel spregledati: slava pritiče le Odrešeniku in
ljubemu Bogu, tod pa da se po učiteljskih časopisih nedostojno poveli-
čuje češkega krivoverca. Kot sicer je njegov slog v obeh esejih, ki se zdita
na prvi pogled posvečena Komenskemu, zagotovo eden najbolj dinamič-
nih, živopisnih, edinstvenih in retorično prepričljivih esejističnih sti-
lov slovenskega peresa iz obdobja fin-de-siècla: ob slovenskem in evrop-
skem, tudi klasičnem literarnem kanonu vzgojeni bralec bo težko prezrl
prefinjene skladenjske konstrukcije in na kar največji recepcijski učinek
naravnano rabo tropov in figur, zlasti antitetičnosti in hiperbole. Zato so
tovrstni spisi goriškega teologa vse prej kot nesugestivni, vplivajo zlasti
z retoričnim pathosom, z vnemo in strastjo apostola, s katero Mahnič
nikogar, celo najbolj odločnega ideološkega nasprotnika ne pusti hlad
nega, v svojih topoglednih besedilih pa se kaže kot izjemen poznava-
lec bralstva, za katerega piše, njegovih mentalnih obzorij in horizonta
pričakovanja. Nagonsko ali zavoljo premisleka ve, na katero struno in
kako zaigrati: česa si njegovi poglavitni recipienti želijo, kaj so priprav-
ljeni sprejeti in česa ne, česa se bojijo in kaj jim prija. In zna ta občutja
tudi ubesediti skozi mentalne horizonte trojice zbirnih pojmov: Bog/krš
čanstvo, kot ju tolmači Rimska cerkev; vera = Rimska cerkev; cesar. Ter
izpeljati in zapisati na videz neizogibne miselne posledice za polje kate-
regakoli družbenega podsistema.
Tako je npr. s svojim doslednim, toda do drugega in drugačnega
neprizanesljivim rimskokatoliško idealističnim estetskim pogledom
tehtal slovensko književnost 19. stoletja oziroma se vključil v »boj o
87
