Page 90 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 90
razprave, študije
najvišjih načelih, od katerih je končno odvisen ves duševni razvoj člo-
veštva« (Mahnič 1887, 3). Pri tem je strogo pretresal umetnostne tokove,
npr. naturalizem, pa tudi svoje sodobnike, Stritarja in njegov (Dunajski)
Zvon, Gregorčiča, Celestina ter posebej žolčno Aškrca, in celo tiste av-
torje, ki za svojo ustvarjalnost sami niso mogli več zastaviti lastne be-
sede, ker so bili že pokojni. Tak slovenski umetnik je bil tedaj France
Prešeren, pri katerem potegne Mahnič enačaj med pesnikovim zaseb-
nim ljubezenskim življenjem, ki ga tehta z utežmi tradicionalne katoli-
ške moralke, in ljubezensko tematiko v Prešernovih poezijah. Mahnič
zapiše:
Sodba ni težka. Prešeren je ljuboval pred časom, brez pravega namena,
brez zakona, zatorej je ljubezen njegova protinaravna, pregrešna. In ker je
ta ljubezen v pesmih njegovih upodobljena v najlepši čarobni obliki, reče-
mo lahko: Prešeren nam v zlati, umeteljno izdelani posodi podaja strup
pregrešne strasti. Oblika je tako dovršena in čarobna, da se ušesu glasi
kako nebeška harmonija, se polasti čutov, vname kri in omami duha: za-
torej se je mislilo nekdaj, kdor hoče brati Prešerna, bodi trezen, um njegov
imej v oblasti domišljijo, bodi že izkušen, prileten, da pozna življenje in
ljubezen pravo in pregrešno v vseh njenih posledicah. Mladina pa neizku-
šena, vroče krvi, bujne, neukrotne domišljije, lahkoverna, pusti Prešerna,
da omamljena od njegove zapeljive lire se ti ne vname v srcu ogenj stras-
ti, katera pred časom popari in spodje tvoje duševne in telesne moči in te
spravi v zgodnji grob. [...] Prešeren je bil ubog, nesrečen človek, v katerem
je divja strast zmogla nad razumom in ga podjarmila, bil je torej eden tis-
tih, kakršne večkrat med grešnimi ljudmi nahajamo. Zatorej pa ga nika-
kor nočemo obsoditi, temveč pomilujemo ga in prosimo: Bodi mu Bog mi-
lostljiv. Pomilujemo ga tem več, vide, kako je svojo res nenavadno pesniško
nadarjenost, kakršne še noben Slovenec ni imel, večkrat zlorabil in se val
jal po blatu polt[en]osti in pregrešne ljubezni, vide, kako je svoje darove v
najlepšem cvetu moške starosti zapravil in pogreznil se v prerani grob. Ve-
lik nam je Prešeren ... občudovanja vreden, pa še mnogo, mnogo večji bi
bil, da bi bil čistega mišljenja in da bi ne bil te velikosti omadeževal s preg-
rešno strastjo. (Mahnič 1887, 155–56)
88
najvišjih načelih, od katerih je končno odvisen ves duševni razvoj člo-
veštva« (Mahnič 1887, 3). Pri tem je strogo pretresal umetnostne tokove,
npr. naturalizem, pa tudi svoje sodobnike, Stritarja in njegov (Dunajski)
Zvon, Gregorčiča, Celestina ter posebej žolčno Aškrca, in celo tiste av-
torje, ki za svojo ustvarjalnost sami niso mogli več zastaviti lastne be-
sede, ker so bili že pokojni. Tak slovenski umetnik je bil tedaj France
Prešeren, pri katerem potegne Mahnič enačaj med pesnikovim zaseb-
nim ljubezenskim življenjem, ki ga tehta z utežmi tradicionalne katoli-
ške moralke, in ljubezensko tematiko v Prešernovih poezijah. Mahnič
zapiše:
Sodba ni težka. Prešeren je ljuboval pred časom, brez pravega namena,
brez zakona, zatorej je ljubezen njegova protinaravna, pregrešna. In ker je
ta ljubezen v pesmih njegovih upodobljena v najlepši čarobni obliki, reče-
mo lahko: Prešeren nam v zlati, umeteljno izdelani posodi podaja strup
pregrešne strasti. Oblika je tako dovršena in čarobna, da se ušesu glasi
kako nebeška harmonija, se polasti čutov, vname kri in omami duha: za-
torej se je mislilo nekdaj, kdor hoče brati Prešerna, bodi trezen, um njegov
imej v oblasti domišljijo, bodi že izkušen, prileten, da pozna življenje in
ljubezen pravo in pregrešno v vseh njenih posledicah. Mladina pa neizku-
šena, vroče krvi, bujne, neukrotne domišljije, lahkoverna, pusti Prešerna,
da omamljena od njegove zapeljive lire se ti ne vname v srcu ogenj stras-
ti, katera pred časom popari in spodje tvoje duševne in telesne moči in te
spravi v zgodnji grob. [...] Prešeren je bil ubog, nesrečen človek, v katerem
je divja strast zmogla nad razumom in ga podjarmila, bil je torej eden tis-
tih, kakršne večkrat med grešnimi ljudmi nahajamo. Zatorej pa ga nika-
kor nočemo obsoditi, temveč pomilujemo ga in prosimo: Bodi mu Bog mi-
lostljiv. Pomilujemo ga tem več, vide, kako je svojo res nenavadno pesniško
nadarjenost, kakršne še noben Slovenec ni imel, večkrat zlorabil in se val
jal po blatu polt[en]osti in pregrešne ljubezni, vide, kako je svoje darove v
najlepšem cvetu moške starosti zapravil in pogreznil se v prerani grob. Ve-
lik nam je Prešeren ... občudovanja vreden, pa še mnogo, mnogo večji bi
bil, da bi bil čistega mišljenja in da bi ne bil te velikosti omadeževal s preg-
rešno strastjo. (Mahnič 1887, 155–56)
88
