Page 91 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 91
jonatan vinkler
Tudi v zvezi s Komenským ima podoben miselni postop. Pravzaprav
ne učenjakova učenost in ne njegovi številni temeljni teksti pri Mahniču
ne pretehtajo. Celo »občečloveška veljavnost« in da je »velikan učenosti,
očak učiteljev« (Mahnič 1892a, 66, 65), kar Mahnič Komenskemu brez te-
žave pripozna, ne. Mahnič namreč čuti potrebo, da se razgovori o lastnih
verskih in domoljubnih pomislekih zoper slavljenje Komenskega, kaj-
ti možak vendar ni katoličan. S Komenským je celo še huje: Mahnič
ne pozabi ves čas pribijati, da je znameniti učenjak nekatoličan, češki
brat, »husit«, kot ga imenuje. – Heretik. Zato more biti vse, kar prihaja
od njega in se na prvi pogled zdi dobro, le privid. In slednjega da je ne
le mogoče, temveč ga je za potrebe šolnikov, ki da ne dovolj poučeni v
Popotniku in Učiteljskem tovarišu pojejo Komensku neumestno hvalo
in vzklikajo slavo – po Mahničevem ravno zato, ker niso dovolj razgle-
dani –, celo nujno razkrinkati in prikazati takšnega, kot in kar v res-
nici po Mahničevem je. Ali kot antidobro, torej zlo, kajti Komenskega
teološke, filozofske in panzofske ideje ter koncepti (npr. enaka obrav-
nava otrok vseh stanov in obeh spolov v pedagoškem procesu) naj bi po
Mahničevem mnenju predstavljali kar same temelje od katoliškega teo
loga najbolj ožigosanih pojavov njegove dobe – od prostozidarstva do
socializma in celo – komunizma. Ali kot nekaj, kar je pravzaprav zraslo
na jezuitskem intelektualnem vrtu, pa se zdaj Komenskemu neumestno
pripisuje intelektualno prvenstvo. Ali kot nekaj, kar je v opreki z uči-
teljsko avtoriteto Rimske cerkve (»subjektivizem v verskih vprašanjih«).
Vsota za češkega učenjaka pri Mahniču nikakor ne more biti pozitivna
in tako učeni goriški teolog lahko vzpostavi navidezni argumentativni
temelj za sklep, da naj bi tudi slovenski šolniki pokazali več previdnosti
v zvezi z blagopokojnim Čehom, predvsem pa naj slednjega ne bi častili.
Komenskega šteje Mahnič za »apostola masonstva« in zapiše:
Da, tako je: Komenský je veliki apostelj modernega ložinega framason-
stva. [H]očemo točko za točko iz Komenskega spisov dokazati, da je on v
načelu vse učil, kar masonstvo izpoveduje in dejansko izvršuje. Iz tega pa
naj se tudi sprevidi, kam pravzaprav pelje »neomejeno« češčenje češkega
pedagoga – Komenskega. (Mahnič 1892a, 72)
89
Tudi v zvezi s Komenským ima podoben miselni postop. Pravzaprav
ne učenjakova učenost in ne njegovi številni temeljni teksti pri Mahniču
ne pretehtajo. Celo »občečloveška veljavnost« in da je »velikan učenosti,
očak učiteljev« (Mahnič 1892a, 66, 65), kar Mahnič Komenskemu brez te-
žave pripozna, ne. Mahnič namreč čuti potrebo, da se razgovori o lastnih
verskih in domoljubnih pomislekih zoper slavljenje Komenskega, kaj-
ti možak vendar ni katoličan. S Komenským je celo še huje: Mahnič
ne pozabi ves čas pribijati, da je znameniti učenjak nekatoličan, češki
brat, »husit«, kot ga imenuje. – Heretik. Zato more biti vse, kar prihaja
od njega in se na prvi pogled zdi dobro, le privid. In slednjega da je ne
le mogoče, temveč ga je za potrebe šolnikov, ki da ne dovolj poučeni v
Popotniku in Učiteljskem tovarišu pojejo Komensku neumestno hvalo
in vzklikajo slavo – po Mahničevem ravno zato, ker niso dovolj razgle-
dani –, celo nujno razkrinkati in prikazati takšnega, kot in kar v res-
nici po Mahničevem je. Ali kot antidobro, torej zlo, kajti Komenskega
teološke, filozofske in panzofske ideje ter koncepti (npr. enaka obrav-
nava otrok vseh stanov in obeh spolov v pedagoškem procesu) naj bi po
Mahničevem mnenju predstavljali kar same temelje od katoliškega teo
loga najbolj ožigosanih pojavov njegove dobe – od prostozidarstva do
socializma in celo – komunizma. Ali kot nekaj, kar je pravzaprav zraslo
na jezuitskem intelektualnem vrtu, pa se zdaj Komenskemu neumestno
pripisuje intelektualno prvenstvo. Ali kot nekaj, kar je v opreki z uči-
teljsko avtoriteto Rimske cerkve (»subjektivizem v verskih vprašanjih«).
Vsota za češkega učenjaka pri Mahniču nikakor ne more biti pozitivna
in tako učeni goriški teolog lahko vzpostavi navidezni argumentativni
temelj za sklep, da naj bi tudi slovenski šolniki pokazali več previdnosti
v zvezi z blagopokojnim Čehom, predvsem pa naj slednjega ne bi častili.
Komenskega šteje Mahnič za »apostola masonstva« in zapiše:
Da, tako je: Komenský je veliki apostelj modernega ložinega framason-
stva. [H]očemo točko za točko iz Komenskega spisov dokazati, da je on v
načelu vse učil, kar masonstvo izpoveduje in dejansko izvršuje. Iz tega pa
naj se tudi sprevidi, kam pravzaprav pelje »neomejeno« češčenje češkega
pedagoga – Komenskega. (Mahnič 1892a, 72)
89
