Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 71
tanja žigon
je in protestantizma, prav njegova monografija o Herbardu Turkaškem,
ki je izšla leta 1862 na Dunaju. Žal Radicsevega dela niso vsi sprejemali z
navdušenjem. Fran Šuklje (1849–1935), ki je pripadal prvi generaciji šola-
nih slovenskih zgodovinarjev, tako velja za hudega Radicsevega kritika.
Zameril pa mu je predvsem klečeplazenje in dobrikanje Auerspergom,
dvomil pa je tudi v njegovo strokovnost. Pravi, da je »laskal knežji rod-
bini Auerspergov, kateri je urejal knjižnico in arhiv« in dodaja, da je
Radics sicer mnogo »brskal po domači povestnici, tupatam je staknil
kako zdravo zrno, vobče pa odbija njegova pisava z nelepo servilnos-
tjo«. Šuklje mu v svojih Spominih (1933, 31) očita še, da »ni bil veščak v
splošni zgodovini, [zato] tudi njegove lokalno-zgodovinske študije malo
vredijo«. Res je, da je bil Radics včasih preveč površen, vihrav in nena-
tančen, navajal napačne podatke, se motil v letnicah, a do njega vseeno
ne smemo biti tako strogi kot Šuklje, za katerega se zdi, da ga je moti-
la predvsem številčnost Radicsevih objav. Malokdo se je tedaj lahko po-
hvalil z bibliografijo, kot jo je imel Radics. Slednjemu vsekakor ne mo-
remo in ne smemo odreči pomena njegovih raziskav tudi na področju
reformacije in protireformacije, čeprav se zdi, da so ga tako njegovi so-
dobniki kakor tudi današnji raziskovalci vse preradi prezrli. Naj bo pri-
čujoči pregled njegovega dela o obravnavani tematiki prvi korak k temu,
da morda spet pogledamo tudi med njegove objave.
viri in literatura
arhivski viri
NMS (Narodni muzej Slovenije), Radicseva zapuščina.
HHStA, Wiener Haus-, Hof- und Staatsarchiv (Hišni, dvorni in državni arhiv na Du-
naju), Fürstlich Auerspergsches Archiv, razdelek XXI (Thurn am Hart), C. 49,
karton 30.
ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljana), ZAL LJU 346, rokopisni elaborati, šk. 2, snopič 37,
rokopis Vladislava Fabjančiča, str. 7.
305
je in protestantizma, prav njegova monografija o Herbardu Turkaškem,
ki je izšla leta 1862 na Dunaju. Žal Radicsevega dela niso vsi sprejemali z
navdušenjem. Fran Šuklje (1849–1935), ki je pripadal prvi generaciji šola-
nih slovenskih zgodovinarjev, tako velja za hudega Radicsevega kritika.
Zameril pa mu je predvsem klečeplazenje in dobrikanje Auerspergom,
dvomil pa je tudi v njegovo strokovnost. Pravi, da je »laskal knežji rod-
bini Auerspergov, kateri je urejal knjižnico in arhiv« in dodaja, da je
Radics sicer mnogo »brskal po domači povestnici, tupatam je staknil
kako zdravo zrno, vobče pa odbija njegova pisava z nelepo servilnos-
tjo«. Šuklje mu v svojih Spominih (1933, 31) očita še, da »ni bil veščak v
splošni zgodovini, [zato] tudi njegove lokalno-zgodovinske študije malo
vredijo«. Res je, da je bil Radics včasih preveč površen, vihrav in nena-
tančen, navajal napačne podatke, se motil v letnicah, a do njega vseeno
ne smemo biti tako strogi kot Šuklje, za katerega se zdi, da ga je moti-
la predvsem številčnost Radicsevih objav. Malokdo se je tedaj lahko po-
hvalil z bibliografijo, kot jo je imel Radics. Slednjemu vsekakor ne mo-
remo in ne smemo odreči pomena njegovih raziskav tudi na področju
reformacije in protireformacije, čeprav se zdi, da so ga tako njegovi so-
dobniki kakor tudi današnji raziskovalci vse preradi prezrli. Naj bo pri-
čujoči pregled njegovega dela o obravnavani tematiki prvi korak k temu,
da morda spet pogledamo tudi med njegove objave.
viri in literatura
arhivski viri
NMS (Narodni muzej Slovenije), Radicseva zapuščina.
HHStA, Wiener Haus-, Hof- und Staatsarchiv (Hišni, dvorni in državni arhiv na Du-
naju), Fürstlich Auerspergsches Archiv, razdelek XXI (Thurn am Hart), C. 49,
karton 30.
ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljana), ZAL LJU 346, rokopisni elaborati, šk. 2, snopič 37,
rokopis Vladislava Fabjančiča, str. 7.
305
