Page 68 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 68
razprave, študije
macije pa je pomembna zato, ker je Herbard prestopil k »novi« veri. Tako
kot Anastazij Grün je bil tudi Herbard Turjaški pri Radicsu (a tudi dru-
gih zgodovinarjih) deležen ne le zgodovinopisne, temveč na trenutke
celo hagiografske obdelave.
Herbard Turjaški, ki je domoval na gradu Turjak na Dolenjskem, se
je v zgodovino zapisal kot deželni glavar na Kranjskem, kot vrhovni po-
veljnik hrvaške in slavonske Vojne krajine ter kot prepričan in goreč pro-
testant, ki si je prizadeval, da bi se reformacijska misel razširila tudi na
Kranjskem. Podpiral je mnoge slovenske protestantske pisce tistega ob-
dobja, v škocjanski župniji je nastavil protestantskega pridigarja, prav
tako pa tudi na blejskem gospostvu, ki ga je imel od leta 1558 v zakupu od
briksenske škofije, zaradi česar škof po letu 1573 ni želel obnoviti najem-
ne pogodbe z njim (Preinfalk 2013). Herbard si je slavo zagotovil zaradi
hrabrosti in poguma v bojih s Turki, kjer je veljal za nespornega juna-
ka. A kot je znano, je 22. septembra 1575 padel v bitki pri Budačkem na
Hrvaškem. Turki so v skladu s tradicijo tako njemu kot tudi njegovemu
sorodniku Frideriku Višnjegorskemu odsekali glavo. Obe trofeji so raz-
kazovali po Carigradu (Simoniti 1990, 178), kasneje pa so zanju in za uje-
tega Volfa Engelberta zahtevali visoko odkupnino in s tem denarjem v
Banja Luki postavili džamijo, ki se je po svojem graditelju in zmagoval-
cu bitke pri Budačkem Ferhad-paši imenovala Ferhadija (Preinfalk 2006,
199). Zgodba o nesrečnem junaku, katerega relikvije so do konca druge
svetovne vojne ostale na turjaškem gradu, je burila duhove in številni
kronisti so jo podrobno popisali. Prvo delo, ki poveličuje Herbardovo
junaštvo, je pogrebna pridiga, ki jo je imel na njegovem pogrebu ljubl-
janski protestantski predikant Krištof Spindler – ki je, samo kot zani-
mivost, imel v lasti primerek Trubarjeve Cerkovne Ordninge, ki je zdaj
v vatikanski knjižnici (Žnidaršič Golec 2009, 235). Pridigo so dali na-
tisniti (Spindler 1575),15 njen predgovor pa je datiran s 13. oktobrom 1575
Xaver Richter (1826), Ivan Steklasa v seriji življenjepisov slavnih vojskovodij (1889)
pa tudi pisci deželnih in nacionalnih zgodovin, kot sta bila npr. August Dimitz
(1876) in Josip Gruden (1910) (več o tem Preinfalk 2006, 205–6).
15 Natisnjena je bila verjetno zato, ker se Herbardova vdova, tirolska plemkinja
Kristina baronica Spaur-Valör, pogreba zaradi domnevne slabosti ni udeležila
(Spindler 1575, Vorrede, nepag.; Radics 1862b, 342) –verjetneje pa je njena neude-
302
macije pa je pomembna zato, ker je Herbard prestopil k »novi« veri. Tako
kot Anastazij Grün je bil tudi Herbard Turjaški pri Radicsu (a tudi dru-
gih zgodovinarjih) deležen ne le zgodovinopisne, temveč na trenutke
celo hagiografske obdelave.
Herbard Turjaški, ki je domoval na gradu Turjak na Dolenjskem, se
je v zgodovino zapisal kot deželni glavar na Kranjskem, kot vrhovni po-
veljnik hrvaške in slavonske Vojne krajine ter kot prepričan in goreč pro-
testant, ki si je prizadeval, da bi se reformacijska misel razširila tudi na
Kranjskem. Podpiral je mnoge slovenske protestantske pisce tistega ob-
dobja, v škocjanski župniji je nastavil protestantskega pridigarja, prav
tako pa tudi na blejskem gospostvu, ki ga je imel od leta 1558 v zakupu od
briksenske škofije, zaradi česar škof po letu 1573 ni želel obnoviti najem-
ne pogodbe z njim (Preinfalk 2013). Herbard si je slavo zagotovil zaradi
hrabrosti in poguma v bojih s Turki, kjer je veljal za nespornega juna-
ka. A kot je znano, je 22. septembra 1575 padel v bitki pri Budačkem na
Hrvaškem. Turki so v skladu s tradicijo tako njemu kot tudi njegovemu
sorodniku Frideriku Višnjegorskemu odsekali glavo. Obe trofeji so raz-
kazovali po Carigradu (Simoniti 1990, 178), kasneje pa so zanju in za uje-
tega Volfa Engelberta zahtevali visoko odkupnino in s tem denarjem v
Banja Luki postavili džamijo, ki se je po svojem graditelju in zmagoval-
cu bitke pri Budačkem Ferhad-paši imenovala Ferhadija (Preinfalk 2006,
199). Zgodba o nesrečnem junaku, katerega relikvije so do konca druge
svetovne vojne ostale na turjaškem gradu, je burila duhove in številni
kronisti so jo podrobno popisali. Prvo delo, ki poveličuje Herbardovo
junaštvo, je pogrebna pridiga, ki jo je imel na njegovem pogrebu ljubl-
janski protestantski predikant Krištof Spindler – ki je, samo kot zani-
mivost, imel v lasti primerek Trubarjeve Cerkovne Ordninge, ki je zdaj
v vatikanski knjižnici (Žnidaršič Golec 2009, 235). Pridigo so dali na-
tisniti (Spindler 1575),15 njen predgovor pa je datiran s 13. oktobrom 1575
Xaver Richter (1826), Ivan Steklasa v seriji življenjepisov slavnih vojskovodij (1889)
pa tudi pisci deželnih in nacionalnih zgodovin, kot sta bila npr. August Dimitz
(1876) in Josip Gruden (1910) (več o tem Preinfalk 2006, 205–6).
15 Natisnjena je bila verjetno zato, ker se Herbardova vdova, tirolska plemkinja
Kristina baronica Spaur-Valör, pogreba zaradi domnevne slabosti ni udeležila
(Spindler 1575, Vorrede, nepag.; Radics 1862b, 342) –verjetneje pa je njena neude-
302
