Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 67
tanja žigon
historischen Vereins für Krain pohvalil tudi Peter Hitzinger, ki je ocenil
(1862, 43), da je to pomemben prispevek k zgodovini Turjaških.
Potem ko je študija o Herbardu Turjaškem naletela na ugoden odziv
bralstva, strokovnjakov in rodbine Auersperg, se je Radics lotil razisko-
vanja jezikovnih in zgodovinskih, topografskih in jezikovnih raziskav
Kočevske, ki jih je po Grünovem priporočilu podprl vplivni knez Karl
Wilhelm (Carlos) von Auersperg (1814–1890), četrti vojvoda Kočevski,
od leta 1861 predsednik gosposke zbornice, ki je bil obenem tudi cesar-
ski, kraljevi in tajni svetnik. Knez je pokazal zanimanje za Radicseve ra-
ziskave in ga je povabil na Kočevsko. Radics pa je nato izsledke raziskav
objavil v reviji Oesterreichische Revue (Radics 1864). Poleg tega je načr-
toval tudi raziskave o zgodovini Turjaških in upal, da bo za projekt in fi-
nančno podporo navdušil cesarskega tajnega svetnika in vrhovnega ko-
mornika Vincenca Karla kneza Auersperga (1812–1867), a pragmatični
Auersperg se je zahvalil za poslano knjigo o Herbardu, nadaljnje sodelo-
vanje pa zavrnil, saj da bi bili stroški za takšen projekt previsoki (NMS,
Radicseva zapuščina, TE 1, šk. II/D, št. 4: pismo z dne 12. oktober 1863;
prim tudi Žigon 2009, 140–41).13 Ne glede na to pa smemo trditi, da je
bilo sodelovanje med Radicsem in Turjaškimi vedno dobro in plodno,
za Radicsa pa predvsem koristno.
Če se vrnemo k najobsežnejši razpravi, ki jo je Radics posvetil
Herbardu Turjaškemu, ugotovimo, da gre za dolgo časa »nepreseženo
objavo« Herbardove biografije (Preinfalk 2006, 205),14 za obdobje refor-
13 Ko Radics finančne podpore ni dobil, je opustil svoj načrt ter je tematiko obrav-
naval v številnih člankih. Knez Carlos mu je zatem zaupal nalogo, da uredi in po-
piše knjige v turjaški knežji, fidejkomisni knjižnici (Žigon 2009, 141–42). Urejanja
knežje knjižnice se je lotil sistematično in že konec leta 1863 objavil prvo razpravo
o njej v literarni prilogi dunajskega Wiener Zeitung, v sedemdesetih letih pa še ob-
širen prispevek v dresdenski bibliotekarski reviji Neuer Anzeiger für Bibliographie
und Bibliothekwissenschaft. Delo za Turjaške mu je prineslo nekaj denarja, a dobro
poznanstvo s knezom Carlosom so mu zamerili Slovenci, saj jim knezova liberal-
na politika ni bila povšeči in so imeli druženje z njim za izdajstvo (Preinfalk 2005,
266–67).
14 Herbard Turjaški in bitka pri Budačkem sta imela v 19. stoletju »častno mesto ne
le pri kranjsko, temveč tudi nacionalno, slovensko usmerjenih zgodovinarjih«.
Herbardovo junaštvo in njegovo usodo so poleg Radicsa podrobno obdelali Franz
301
historischen Vereins für Krain pohvalil tudi Peter Hitzinger, ki je ocenil
(1862, 43), da je to pomemben prispevek k zgodovini Turjaških.
Potem ko je študija o Herbardu Turjaškem naletela na ugoden odziv
bralstva, strokovnjakov in rodbine Auersperg, se je Radics lotil razisko-
vanja jezikovnih in zgodovinskih, topografskih in jezikovnih raziskav
Kočevske, ki jih je po Grünovem priporočilu podprl vplivni knez Karl
Wilhelm (Carlos) von Auersperg (1814–1890), četrti vojvoda Kočevski,
od leta 1861 predsednik gosposke zbornice, ki je bil obenem tudi cesar-
ski, kraljevi in tajni svetnik. Knez je pokazal zanimanje za Radicseve ra-
ziskave in ga je povabil na Kočevsko. Radics pa je nato izsledke raziskav
objavil v reviji Oesterreichische Revue (Radics 1864). Poleg tega je načr-
toval tudi raziskave o zgodovini Turjaških in upal, da bo za projekt in fi-
nančno podporo navdušil cesarskega tajnega svetnika in vrhovnega ko-
mornika Vincenca Karla kneza Auersperga (1812–1867), a pragmatični
Auersperg se je zahvalil za poslano knjigo o Herbardu, nadaljnje sodelo-
vanje pa zavrnil, saj da bi bili stroški za takšen projekt previsoki (NMS,
Radicseva zapuščina, TE 1, šk. II/D, št. 4: pismo z dne 12. oktober 1863;
prim tudi Žigon 2009, 140–41).13 Ne glede na to pa smemo trditi, da je
bilo sodelovanje med Radicsem in Turjaškimi vedno dobro in plodno,
za Radicsa pa predvsem koristno.
Če se vrnemo k najobsežnejši razpravi, ki jo je Radics posvetil
Herbardu Turjaškemu, ugotovimo, da gre za dolgo časa »nepreseženo
objavo« Herbardove biografije (Preinfalk 2006, 205),14 za obdobje refor-
13 Ko Radics finančne podpore ni dobil, je opustil svoj načrt ter je tematiko obrav-
naval v številnih člankih. Knez Carlos mu je zatem zaupal nalogo, da uredi in po-
piše knjige v turjaški knežji, fidejkomisni knjižnici (Žigon 2009, 141–42). Urejanja
knežje knjižnice se je lotil sistematično in že konec leta 1863 objavil prvo razpravo
o njej v literarni prilogi dunajskega Wiener Zeitung, v sedemdesetih letih pa še ob-
širen prispevek v dresdenski bibliotekarski reviji Neuer Anzeiger für Bibliographie
und Bibliothekwissenschaft. Delo za Turjaške mu je prineslo nekaj denarja, a dobro
poznanstvo s knezom Carlosom so mu zamerili Slovenci, saj jim knezova liberal-
na politika ni bila povšeči in so imeli druženje z njim za izdajstvo (Preinfalk 2005,
266–67).
14 Herbard Turjaški in bitka pri Budačkem sta imela v 19. stoletju »častno mesto ne
le pri kranjsko, temveč tudi nacionalno, slovensko usmerjenih zgodovinarjih«.
Herbardovo junaštvo in njegovo usodo so poleg Radicsa podrobno obdelali Franz
301
