Page 70 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 70
razprave, študije
nadaljnjo interpretacijo prepušča bralcu in ne omenja aluzij na teme, ki
so bile takrat za plemstvo pomembne (boj proti Turkom, odnos do de-
želnega kneza, protestantizem itn.).
V drugem delu devetega poglavja Radics spregovori še o tem, da so
Herbarda pokopali v protestantski špitalski cerkvi v Ljubljani in mu
postavili veličasten marmorni nagrobnik, ki ga je Valvasor še poznal,
Radics pa je o latinskem napisu na njem lahko poročal le na podlagi
Dolničarjevega (1655–1719) rokopisa (Radics 1862c, 345–46). Nato spomni
še, da je že uvodoma spregovoril o virih in literaturi o Herbardu, doda le
še latinsko hvalnico (Carmen encomiasticus), ki jo je leta 1577 spričo po-
roke Adama barona Egkh-Hungerspacha in Anne Marije pl. Khisl na-
pisal Tobias Stangel, natisnil pa Janž Mandelc (Radics 1862c, 346–47); v
pesmi na dveh mestih omenja tudi Herbarda, kar spet kaže na to, kakšen
vtis je bitka pri Budačkem naredila na kranjsko družbo. Nazadnje Radics
omenja še ohranjene Herbardove portrete, ki so shranjeni, kot piše, v
münchenski državni knjižnici, drugi na gradu Porcia v Špitalu ob Dravi
v Zgornji Koroški in tretji na gradu v Gornji Radgoni (ibid., 349–350).
V sklepnih nekaj vrsticah pa avtor še enkrat spomni na izjemen pomen
rodbine Auersperg, ki je ne le zaznamovala kranjsko zgodovino, temveč
tudi dejavno vplivala na dogodke in kulturni razvoj na Kranjskem, vpe-
ta pa je bila vedno tudi v širši, evropski okvir.
Sklep
Radics, ki se je kot kranjski polihistor zapisal v slovensko kulturno
zgodovino, je, kot smo videli, pisal tudi o obdobju 16. in 17. stoletja ter s
svojimi študijami osvetlil marsikateri dogodek, ki bi sicer morda lahko
utonil v pozabo. Delal je z arhivskimi viri in tako pomembno prispeval
k poznavanju kulturne krajine in dogodkov, ki so jo zaznamovali. Imel
je precej vplivnih prijateljev na visokih položajih, med njimi predvsem
Auersperge, še posebej Anastazija Grüna, ki je velikodušno financiral
njegove raziskave. Prav zaradi tega ne preseneča, da je med najodmev-
nejšimi in najbolj znanimi deli, ki se dotikajo tudi tematike reformaci-
304
nadaljnjo interpretacijo prepušča bralcu in ne omenja aluzij na teme, ki
so bile takrat za plemstvo pomembne (boj proti Turkom, odnos do de-
želnega kneza, protestantizem itn.).
V drugem delu devetega poglavja Radics spregovori še o tem, da so
Herbarda pokopali v protestantski špitalski cerkvi v Ljubljani in mu
postavili veličasten marmorni nagrobnik, ki ga je Valvasor še poznal,
Radics pa je o latinskem napisu na njem lahko poročal le na podlagi
Dolničarjevega (1655–1719) rokopisa (Radics 1862c, 345–46). Nato spomni
še, da je že uvodoma spregovoril o virih in literaturi o Herbardu, doda le
še latinsko hvalnico (Carmen encomiasticus), ki jo je leta 1577 spričo po-
roke Adama barona Egkh-Hungerspacha in Anne Marije pl. Khisl na-
pisal Tobias Stangel, natisnil pa Janž Mandelc (Radics 1862c, 346–47); v
pesmi na dveh mestih omenja tudi Herbarda, kar spet kaže na to, kakšen
vtis je bitka pri Budačkem naredila na kranjsko družbo. Nazadnje Radics
omenja še ohranjene Herbardove portrete, ki so shranjeni, kot piše, v
münchenski državni knjižnici, drugi na gradu Porcia v Špitalu ob Dravi
v Zgornji Koroški in tretji na gradu v Gornji Radgoni (ibid., 349–350).
V sklepnih nekaj vrsticah pa avtor še enkrat spomni na izjemen pomen
rodbine Auersperg, ki je ne le zaznamovala kranjsko zgodovino, temveč
tudi dejavno vplivala na dogodke in kulturni razvoj na Kranjskem, vpe-
ta pa je bila vedno tudi v širši, evropski okvir.
Sklep
Radics, ki se je kot kranjski polihistor zapisal v slovensko kulturno
zgodovino, je, kot smo videli, pisal tudi o obdobju 16. in 17. stoletja ter s
svojimi študijami osvetlil marsikateri dogodek, ki bi sicer morda lahko
utonil v pozabo. Delal je z arhivskimi viri in tako pomembno prispeval
k poznavanju kulturne krajine in dogodkov, ki so jo zaznamovali. Imel
je precej vplivnih prijateljev na visokih položajih, med njimi predvsem
Auersperge, še posebej Anastazija Grüna, ki je velikodušno financiral
njegove raziskave. Prav zaradi tega ne preseneča, da je med najodmev-
nejšimi in najbolj znanimi deli, ki se dotikajo tudi tematike reformaci-
304
