Page 93 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 93
darja kerec
Ni ga posebej imenoval, a je bilo iz pisanja razvidno, da gre za Benka,
ki je bil posredno zaslužen za ustanovitev sedeža okrožnega sodišča v
Murski Soboti in ne v Ljutomeru. Odločitev o tem je bila sicer sprejeta
v Beogradu jeseni 1936, ob posredovanju ministra Korošca. Bajlec je iz-
postavil tudi zasluge nekdanjih poslancev Jožefa Klekla in Ivana Jeriča.
10. julija mu je Benko odgovoril v tedniku Murska krajina, ki je bil
nekakšna protiutež Kleklovim Novinam: »Kot odgovor naj Vam bodo
sledeče pripombe: Že tedaj, ko ste sedeli v šolskih klopeh, sem se jaz
trudil za pridobitev okrožnega sodišča v M. Soboti. Moje javno delovanje
ima vidne uspehe ne samo v Murski Soboti, temveč v celem srezu in
izven sreza ter je ljudstvu dobro znano.« V nadaljevanju je Benko na-
nizal vse infrastrukturne, gradbene in druge projekte, da se je Murska
Sobota razvila v sodobno pokrajinsko središče, predvsem je, upraviče-
no, izpostavil tudi svoje dobrodelne dejavnosti, ob čemer je odvetni-
ka vprašal, če in kolikokrat je bil on dobrodelen. V zaključku je do-
dal: »Vaš napad ni v skladu z dostojnostjo, še manj pa s človekom s
fakultetno izobrazbo.« (Murska krajina, 10. julij 1938, št. 28, 3) Bajlec je v
Novinah Benku repliciral na dolgo in široko, s precej očitki in podvpra-
šanji. Debato je v isti številki formalno zaključil Klekl kot urednik, v pri-
siljenem spravljivem tonu:
Podpisan urednik sem oproso oba našiva ugledniva javniva delavca, ki
oba mata lepe zasluge za naš kraj, naj se ednok pomirita. […] Mi se vese-
limo, da je nesporazumlenji konec i prosimo oba gospoda, naj s sküpnimi
močmi delata za blaženost našega lüdstva, ki je vsestransko potrebno vno-
ge pomoči. (Novine, 31. julij 1938, št. 31, 2)
Vedno znova so Novice objavljale vesti, v katerih se je evangeličan-
ske vernike na subtilen način prikazovalo kot nekakšne eksote; ob smrti
nekdanjega redovnika iz Prosečke vasi je bilo zapisano, da so pokojni-
ka na zadnjo pot pospremili »celo še bratje evangeličanci« in da »čeprav
je imel evangeličane za sosede, so ga ti imeli zelo radi, ker je bil človek
mirnega značaja in ni klel« (Novine, 5. junij 1938, št. 23, 5). Poleti 1938
je sedemnajstletni izseljenec katoliške veroizpovedi iz Nemčije pisal v
Novine:
327
Ni ga posebej imenoval, a je bilo iz pisanja razvidno, da gre za Benka,
ki je bil posredno zaslužen za ustanovitev sedeža okrožnega sodišča v
Murski Soboti in ne v Ljutomeru. Odločitev o tem je bila sicer sprejeta
v Beogradu jeseni 1936, ob posredovanju ministra Korošca. Bajlec je iz-
postavil tudi zasluge nekdanjih poslancev Jožefa Klekla in Ivana Jeriča.
10. julija mu je Benko odgovoril v tedniku Murska krajina, ki je bil
nekakšna protiutež Kleklovim Novinam: »Kot odgovor naj Vam bodo
sledeče pripombe: Že tedaj, ko ste sedeli v šolskih klopeh, sem se jaz
trudil za pridobitev okrožnega sodišča v M. Soboti. Moje javno delovanje
ima vidne uspehe ne samo v Murski Soboti, temveč v celem srezu in
izven sreza ter je ljudstvu dobro znano.« V nadaljevanju je Benko na-
nizal vse infrastrukturne, gradbene in druge projekte, da se je Murska
Sobota razvila v sodobno pokrajinsko središče, predvsem je, upraviče-
no, izpostavil tudi svoje dobrodelne dejavnosti, ob čemer je odvetni-
ka vprašal, če in kolikokrat je bil on dobrodelen. V zaključku je do-
dal: »Vaš napad ni v skladu z dostojnostjo, še manj pa s človekom s
fakultetno izobrazbo.« (Murska krajina, 10. julij 1938, št. 28, 3) Bajlec je v
Novinah Benku repliciral na dolgo in široko, s precej očitki in podvpra-
šanji. Debato je v isti številki formalno zaključil Klekl kot urednik, v pri-
siljenem spravljivem tonu:
Podpisan urednik sem oproso oba našiva ugledniva javniva delavca, ki
oba mata lepe zasluge za naš kraj, naj se ednok pomirita. […] Mi se vese-
limo, da je nesporazumlenji konec i prosimo oba gospoda, naj s sküpnimi
močmi delata za blaženost našega lüdstva, ki je vsestransko potrebno vno-
ge pomoči. (Novine, 31. julij 1938, št. 31, 2)
Vedno znova so Novice objavljale vesti, v katerih se je evangeličan-
ske vernike na subtilen način prikazovalo kot nekakšne eksote; ob smrti
nekdanjega redovnika iz Prosečke vasi je bilo zapisano, da so pokojni-
ka na zadnjo pot pospremili »celo še bratje evangeličanci« in da »čeprav
je imel evangeličane za sosede, so ga ti imeli zelo radi, ker je bil človek
mirnega značaja in ni klel« (Novine, 5. junij 1938, št. 23, 5). Poleti 1938
je sedemnajstletni izseljenec katoliške veroizpovedi iz Nemčije pisal v
Novine:
327
