Page 92 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 92
razprave, študije
udejstvovanje v politiki dal na stran. Do začetka 2. svetovne vojne na
naših tleh je deloval v okviru Evangeličanske cerkve kot inšpektor se-
niorata, bil je član finančnega odbora nemške evangeličanske škofije v
Zagrebu in šestčlanskega škofijskega senata. (Sunčič 2017) Bajlec pa se je
uveljavil kot organizator katoliškega prosvetnega in političnega življe-
nja. Je pa leta 1934 zastopal soboško sresko organizacijo Združenja bor-
cev Jugoslavije, ki ji je predsedoval pravnik in nacionalistični in profa-
šistični srbski politik Dimitrije Ljotić. Po prihodu Nemcev v Mursko
Soboto aprila 1941 je Bajlec pobegnil v Ljubljano, zatem pa emigriral v
tujino. (Kokolj 1984, 381)
Novine so novembra 1938, pred Stojadinovićevimi skupščinskimi vo-
litvami 11. decembra 1938, objavile, da so ljudje zadovoljni, da se je na
zadnjih občinskih volitvah pokazalo, da je sodelovanje med katoliča-
ni in evangeličani možno in da »so v tem pogledu poleg g. Benka tudi
vsi evangeličani ravno tako kot katoličani popolnoma zadovoljni z g.
Bajlecom in da je zadovoljstvo veliko tudi zato, ker je Bajlecov namestnik
zelo spoštovan in ugleden evangeličan g. Geza Vezer, sicer posestnik in
župan v Martjancih« (Novine, 20. november 1938, št. 47, 3). Nič poseb-
nega, bi lahko dodali in pohvalili zgledno sodelovanje političnih opo-
nentov, kakor tudi korektno in spravljivo pisanje časopisa Novine. A to
je bil čas volilne kampanje. Še poleti sta tako Bajlec kot Klekl, prijatelja
in sodelavca na več področjih, na veliko udrihala čez Benka.
Bajlec, tedaj banski svetnik, je kot Kleklov varovanec 26. junija 1938
v Novinah objavil dolgo pismo, v katerem je Benku očital, česa vse dot-
lej ni naredil za Mursko Soboto in okraj:
Če se je pa mož pozneje kaj zanimal za okrožno sodišče, zlasti, ko so se
za to zanimali in potegovali ljutomeržani, je to bila pač njegova dolžnost.
Lepi dohodki iz državne blagajne in vozne olajšave po vsej državi, takim
gospodom niso pač samo radi tega odločeni, da morda svoja trgovska
podjetja čimbolj razširjajo po državi, temveč, da se vsaj malo brigajo tudi
za krajino in ljudstvo, za katero so dolžni brigati se. (Novine, 26. junij 1938,
št. 26, 3)
326
udejstvovanje v politiki dal na stran. Do začetka 2. svetovne vojne na
naših tleh je deloval v okviru Evangeličanske cerkve kot inšpektor se-
niorata, bil je član finančnega odbora nemške evangeličanske škofije v
Zagrebu in šestčlanskega škofijskega senata. (Sunčič 2017) Bajlec pa se je
uveljavil kot organizator katoliškega prosvetnega in političnega življe-
nja. Je pa leta 1934 zastopal soboško sresko organizacijo Združenja bor-
cev Jugoslavije, ki ji je predsedoval pravnik in nacionalistični in profa-
šistični srbski politik Dimitrije Ljotić. Po prihodu Nemcev v Mursko
Soboto aprila 1941 je Bajlec pobegnil v Ljubljano, zatem pa emigriral v
tujino. (Kokolj 1984, 381)
Novine so novembra 1938, pred Stojadinovićevimi skupščinskimi vo-
litvami 11. decembra 1938, objavile, da so ljudje zadovoljni, da se je na
zadnjih občinskih volitvah pokazalo, da je sodelovanje med katoliča-
ni in evangeličani možno in da »so v tem pogledu poleg g. Benka tudi
vsi evangeličani ravno tako kot katoličani popolnoma zadovoljni z g.
Bajlecom in da je zadovoljstvo veliko tudi zato, ker je Bajlecov namestnik
zelo spoštovan in ugleden evangeličan g. Geza Vezer, sicer posestnik in
župan v Martjancih« (Novine, 20. november 1938, št. 47, 3). Nič poseb-
nega, bi lahko dodali in pohvalili zgledno sodelovanje političnih opo-
nentov, kakor tudi korektno in spravljivo pisanje časopisa Novine. A to
je bil čas volilne kampanje. Še poleti sta tako Bajlec kot Klekl, prijatelja
in sodelavca na več področjih, na veliko udrihala čez Benka.
Bajlec, tedaj banski svetnik, je kot Kleklov varovanec 26. junija 1938
v Novinah objavil dolgo pismo, v katerem je Benku očital, česa vse dot-
lej ni naredil za Mursko Soboto in okraj:
Če se je pa mož pozneje kaj zanimal za okrožno sodišče, zlasti, ko so se
za to zanimali in potegovali ljutomeržani, je to bila pač njegova dolžnost.
Lepi dohodki iz državne blagajne in vozne olajšave po vsej državi, takim
gospodom niso pač samo radi tega odločeni, da morda svoja trgovska
podjetja čimbolj razširjajo po državi, temveč, da se vsaj malo brigajo tudi
za krajino in ljudstvo, za katero so dolžni brigati se. (Novine, 26. junij 1938,
št. 26, 3)
326
