Page 90 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 90
razprave, študije
nastavljen in da je brez opravljenih strokovnih izpitov. Še dvema učite-
ljema se je očitala disciplinska preiskava. Očitki so se vsaj pri dveh uči-
teljih izkazali za neresnične, zato so morali objaviti popravek (Slovenec,
6. oktober 1928, št. 229, 1). V Jutru so na koncu zapisali:
To delno priznanje seveda ne pomeni nič: slovesno prekličite, obreko-
valci, ves svoj klevetniški članek ter priznajte, da ste grdo obrekovali zaslu-
žne šolnike, samo da zadostite svoji slepi strasti in da zabrišete svoje lastne
grdobije, pa bo mogoče govoriti o milosti in o odpuščanju! (Jutro, 6. okto-
ber 1928, št. 235, 2)
Čez teden so o isti zadevi v Jutru objavili dopis prekmurskih uči-
teljev, ki so se odzvali na pisanje Slovenca: »Znano je, kako so bili po
klerikalnem tisku v Prekmurju vsi učitelji – ’prišleki’ proglašeni za pre-
šuštnike, pijance, tolovaje, gusarje, janičarje in tako. To, žal, iz lastnih
stanovskih vrst.« (Jutro, 18. oktober 1928, št. 245, 7)
Jutro je novembra 1928 v članku Pokleriranje prekmurskega šolstva
ponovno opozarjalo na klerikalizem, zaradi katerega so iz cerkvenih
krogov prihajali zadržki in kritike do državnih učiteljic in učiteljev, t. i.
prišlekov, čeprav je bila za Prekmurje šolska raznolikost značilna že od
nekdaj (katoliške, evangeličanske, občinske in državne šole) (Jutro, 23.
november 1928, št. 278, 3).
Če pustimo ob strani, da so nekateri evangeličanski tiski po letu
1919 vztrajali pri madžarskem črkopisu (in posledično so se očitki o
naklonjenosti »vsemu madžarskemu« prenesli v polje lokalne politike),
ne moremo mimo ponavljajočih se besed, besednih zvez, nekakšnih
narativnih vzorcev, ki jim je Klekl kot izdajatelj, urednik in pisatelj vsa
leta svojega udejstvovanja in delovanja ostajal zvest. Razumeti je tre-
ba, da je bil katoliški duhovnik, a posebej v letih vojne se je njegova
nemoč, nekakšna sveta jeza, kontinuirano prelivala v tiskarsko črnilo.
Najpogostejše besede, ki jih je zaslediti v tu citiranih delih, tako avtor-
ske kot povzete ali prosto prevedene iz tujih člankov, so:
- brezverni, drugoverniki, krivoverci, neverni, odpadniki, razkolniki;
- farari (utečen izraz za pastorja);
324
nastavljen in da je brez opravljenih strokovnih izpitov. Še dvema učite-
ljema se je očitala disciplinska preiskava. Očitki so se vsaj pri dveh uči-
teljih izkazali za neresnične, zato so morali objaviti popravek (Slovenec,
6. oktober 1928, št. 229, 1). V Jutru so na koncu zapisali:
To delno priznanje seveda ne pomeni nič: slovesno prekličite, obreko-
valci, ves svoj klevetniški članek ter priznajte, da ste grdo obrekovali zaslu-
žne šolnike, samo da zadostite svoji slepi strasti in da zabrišete svoje lastne
grdobije, pa bo mogoče govoriti o milosti in o odpuščanju! (Jutro, 6. okto-
ber 1928, št. 235, 2)
Čez teden so o isti zadevi v Jutru objavili dopis prekmurskih uči-
teljev, ki so se odzvali na pisanje Slovenca: »Znano je, kako so bili po
klerikalnem tisku v Prekmurju vsi učitelji – ’prišleki’ proglašeni za pre-
šuštnike, pijance, tolovaje, gusarje, janičarje in tako. To, žal, iz lastnih
stanovskih vrst.« (Jutro, 18. oktober 1928, št. 245, 7)
Jutro je novembra 1928 v članku Pokleriranje prekmurskega šolstva
ponovno opozarjalo na klerikalizem, zaradi katerega so iz cerkvenih
krogov prihajali zadržki in kritike do državnih učiteljic in učiteljev, t. i.
prišlekov, čeprav je bila za Prekmurje šolska raznolikost značilna že od
nekdaj (katoliške, evangeličanske, občinske in državne šole) (Jutro, 23.
november 1928, št. 278, 3).
Če pustimo ob strani, da so nekateri evangeličanski tiski po letu
1919 vztrajali pri madžarskem črkopisu (in posledično so se očitki o
naklonjenosti »vsemu madžarskemu« prenesli v polje lokalne politike),
ne moremo mimo ponavljajočih se besed, besednih zvez, nekakšnih
narativnih vzorcev, ki jim je Klekl kot izdajatelj, urednik in pisatelj vsa
leta svojega udejstvovanja in delovanja ostajal zvest. Razumeti je tre-
ba, da je bil katoliški duhovnik, a posebej v letih vojne se je njegova
nemoč, nekakšna sveta jeza, kontinuirano prelivala v tiskarsko črnilo.
Najpogostejše besede, ki jih je zaslediti v tu citiranih delih, tako avtor-
ske kot povzete ali prosto prevedene iz tujih člankov, so:
- brezverni, drugoverniki, krivoverci, neverni, odpadniki, razkolniki;
- farari (utečen izraz za pastorja);
324
