Page 127 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 127
marko kerševan
iz druge polovice 17. stoletja, kot sta Schönleben in Pelzhoffer). Skoraj
vsi prispevki tako ali drugače tudi sami vključujejo osnovna vedenja o
tridesetletni vojni, čeprav obravnavajo specifična vprašanja in vidike v
našem prostoru in se tako rekoč vsi opirajo predvsem na svoje nepos-
redno novo raziskovanje domačih arhivov ter drugih virov. Slednje je
gotovo samo po sebi pomemben prispevek in odlika sedanje najmlajše
generacije slovenskih zgodovinarjev, zbranih ob tej knjigi. Hkrati pa to
poudarjeno opiranje, včasih že kar omejevanje, na vire/arhive iz naše-
ga prostora lahko privede tudi do neuravnotežene podobe dogajanja ali
ljudi: ne gre prezreti, da so bili pri nastajanju in kasnejšem hranjenju/
selekciji (dokumentov, zapisnikov, spominov, tudi slik) pri nas takrat in
kasneje na delu predvsem katoliške roke, ki so hote ali nehote vendarle
po svoje pisale, beležile, selekcionirale, hranile ali zametavale (na nekaj
primerov tega bomo opozorili).
Vse skupaj je pospremljeno s krajšim uvodnim prispevkom o 30-le-
tni vojni, njenih dilemah in naukih. Prispevke je mogoče brati tudi po-
sebej in posamično. Ta ugotovitev naj bo razumljena kot izraz prizna-
nja njihovi kvaliteti in izziv/poziv k njihovemu branju!
II.
Pa vendar tudi na tem mestu nekoliko selektivno preglejmo posa-
mezne prispevke in zabeležimo posamezne (po)misli, ki so se ob branju
porodile piscu tega pregleda.
Uvodno besedilo pod naslovom Tridesetletna vojna s tridesetletno
senco je prispeval Aleš Maver. Čeprav kot zgodovinar ni specialist za ob-
dobje in problematiko 17. stoletja, je napisal zelo dober, mestoma prav
pronicljiv in tudi za občutljivo problematiko verskih vidikov te vojne
spodoben uvod, na ravni in v duhu presoj, ki prevladujejo v sodobnem
zgodovinopisju. K temu je gotovo prispevala tudi opora na dobro naj-
novejšo strokovno literaturo, na primer na dela Georga Schmidta, učen-
ca zdaj že pokojnega tübingenskega profesorja in zgodovinarja Volkerja
Pressa, ki smo ga nekateri starejši lahko osebno srečali tudi v Ljubljani
125
iz druge polovice 17. stoletja, kot sta Schönleben in Pelzhoffer). Skoraj
vsi prispevki tako ali drugače tudi sami vključujejo osnovna vedenja o
tridesetletni vojni, čeprav obravnavajo specifična vprašanja in vidike v
našem prostoru in se tako rekoč vsi opirajo predvsem na svoje nepos-
redno novo raziskovanje domačih arhivov ter drugih virov. Slednje je
gotovo samo po sebi pomemben prispevek in odlika sedanje najmlajše
generacije slovenskih zgodovinarjev, zbranih ob tej knjigi. Hkrati pa to
poudarjeno opiranje, včasih že kar omejevanje, na vire/arhive iz naše-
ga prostora lahko privede tudi do neuravnotežene podobe dogajanja ali
ljudi: ne gre prezreti, da so bili pri nastajanju in kasnejšem hranjenju/
selekciji (dokumentov, zapisnikov, spominov, tudi slik) pri nas takrat in
kasneje na delu predvsem katoliške roke, ki so hote ali nehote vendarle
po svoje pisale, beležile, selekcionirale, hranile ali zametavale (na nekaj
primerov tega bomo opozorili).
Vse skupaj je pospremljeno s krajšim uvodnim prispevkom o 30-le-
tni vojni, njenih dilemah in naukih. Prispevke je mogoče brati tudi po-
sebej in posamično. Ta ugotovitev naj bo razumljena kot izraz prizna-
nja njihovi kvaliteti in izziv/poziv k njihovemu branju!
II.
Pa vendar tudi na tem mestu nekoliko selektivno preglejmo posa-
mezne prispevke in zabeležimo posamezne (po)misli, ki so se ob branju
porodile piscu tega pregleda.
Uvodno besedilo pod naslovom Tridesetletna vojna s tridesetletno
senco je prispeval Aleš Maver. Čeprav kot zgodovinar ni specialist za ob-
dobje in problematiko 17. stoletja, je napisal zelo dober, mestoma prav
pronicljiv in tudi za občutljivo problematiko verskih vidikov te vojne
spodoben uvod, na ravni in v duhu presoj, ki prevladujejo v sodobnem
zgodovinopisju. K temu je gotovo prispevala tudi opora na dobro naj-
novejšo strokovno literaturo, na primer na dela Georga Schmidta, učen-
ca zdaj že pokojnega tübingenskega profesorja in zgodovinarja Volkerja
Pressa, ki smo ga nekateri starejši lahko osebno srečali tudi v Ljubljani
125
