Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 132
razgledi, vpogledi
janje (prikritih) protestantskih opredelitev in ravnanj med meščanski-
mi in plemiškimi ženami in ga povezuje z družbenim položajem žensk.
Zanimivo je tudi zabeleženo nihanje v (ne)samozavesti takrat že prikri-
tih protestantov oziroma lažnih katoličanov ob švedskih zmagah v vojni.
Matija Ogrin motri obdobje 30-letne vojne z vidika poznanih ocen,
da je to (in kasnejše 17. stoletje) obdobje zastoja slovenske knjige in ti-
ska. Zaradi številnih rokopisov v slovenskem jeziku prav iz tega časa pa
bi bilo po njegovem to obdobje ravno tako smiselno označiti kot »dobo
slovenskih rokopisov«. Ugotavlja namreč, da je katoliška prenova v času
baroka povečala potrebo po pisani slovenski besedi v cerkvenem de-
lovanju in verskem življenju. Rokopisi so bili odgovor na to potrebo.
Pokaže, da so rokopisna besedila verskih pesmi črpala tudi iz starejših,
tiskanih protestantskih pesmaric, kot so se te po drugi strani opirale na
starejšo ustno tradicijo »katoliških« ljudskih pesmi in jih hkrati »čisti-
le« »zmot« (Trubar) oziroma »pretiravanj« (Ogrin) (na primer opevanje
Marije kot »stvari, ki je rodila stvarnika«); tako očiščena je bila pesem
o Mariji prevzeta tudi v katoliškem rokopisu. Avtor razlaga, da je usah-
nitev verskega tiska v slovenskem jeziku posledica finančnih težav ob-
dobja vojne, ob dejstvu, da katoliško plemstvo slovenskega tiska ni bilo
pripravljeno tako podpreti, kot ga je prej protestantsko. To ni brez osno-
ve, toda ne gre prezreti, da sta temu botrovala tudi bistveno drugačen
status ljudskega jezika in drugačno razmerje med duhovnikom ter na-
vadnimi verniki v katolištvu in protestantizmu. Beseda Svetega pisma
in »pridiga po Božji besedi« (sola scriptura) sta po Luthru edina pot (do)
vere, ta pa edina pot (do) odrešenja (sola fide): kot taka mora biti enako
dostopna/ponujena vsem ljudem v njihovem jeziku in kot taka je navzo-
ča v pridigi kot jedru protestantskega bogoslužja. V (takratnem) katoli-
štvu je bilo zakramentalno jedro bogoslužja izključno v rokah duhov-
nika in njegovih (takrat) latinskih besed. Ljudski jezik je bil navzoč in
potreben zgolj v sekundarnem, perifernem delu: v pridigi kot vzgojnem
sredstvu, v cerkveni pesmi, v ljudskih priprošnjah ali slavilnih pesmih,
pri spovedi in zaobljubah, procesijah in spektaklih. Zapisi v ljudskem
jeziku so bili predvsem pomožno sredstvo duhovništvu, da je lahko vo-
130
janje (prikritih) protestantskih opredelitev in ravnanj med meščanski-
mi in plemiškimi ženami in ga povezuje z družbenim položajem žensk.
Zanimivo je tudi zabeleženo nihanje v (ne)samozavesti takrat že prikri-
tih protestantov oziroma lažnih katoličanov ob švedskih zmagah v vojni.
Matija Ogrin motri obdobje 30-letne vojne z vidika poznanih ocen,
da je to (in kasnejše 17. stoletje) obdobje zastoja slovenske knjige in ti-
ska. Zaradi številnih rokopisov v slovenskem jeziku prav iz tega časa pa
bi bilo po njegovem to obdobje ravno tako smiselno označiti kot »dobo
slovenskih rokopisov«. Ugotavlja namreč, da je katoliška prenova v času
baroka povečala potrebo po pisani slovenski besedi v cerkvenem de-
lovanju in verskem življenju. Rokopisi so bili odgovor na to potrebo.
Pokaže, da so rokopisna besedila verskih pesmi črpala tudi iz starejših,
tiskanih protestantskih pesmaric, kot so se te po drugi strani opirale na
starejšo ustno tradicijo »katoliških« ljudskih pesmi in jih hkrati »čisti-
le« »zmot« (Trubar) oziroma »pretiravanj« (Ogrin) (na primer opevanje
Marije kot »stvari, ki je rodila stvarnika«); tako očiščena je bila pesem
o Mariji prevzeta tudi v katoliškem rokopisu. Avtor razlaga, da je usah-
nitev verskega tiska v slovenskem jeziku posledica finančnih težav ob-
dobja vojne, ob dejstvu, da katoliško plemstvo slovenskega tiska ni bilo
pripravljeno tako podpreti, kot ga je prej protestantsko. To ni brez osno-
ve, toda ne gre prezreti, da sta temu botrovala tudi bistveno drugačen
status ljudskega jezika in drugačno razmerje med duhovnikom ter na-
vadnimi verniki v katolištvu in protestantizmu. Beseda Svetega pisma
in »pridiga po Božji besedi« (sola scriptura) sta po Luthru edina pot (do)
vere, ta pa edina pot (do) odrešenja (sola fide): kot taka mora biti enako
dostopna/ponujena vsem ljudem v njihovem jeziku in kot taka je navzo-
ča v pridigi kot jedru protestantskega bogoslužja. V (takratnem) katoli-
štvu je bilo zakramentalno jedro bogoslužja izključno v rokah duhov-
nika in njegovih (takrat) latinskih besed. Ljudski jezik je bil navzoč in
potreben zgolj v sekundarnem, perifernem delu: v pridigi kot vzgojnem
sredstvu, v cerkveni pesmi, v ljudskih priprošnjah ali slavilnih pesmih,
pri spovedi in zaobljubah, procesijah in spektaklih. Zapisi v ljudskem
jeziku so bili predvsem pomožno sredstvo duhovništvu, da je lahko vo-
130
