Page 129 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 129
marko kerševan
(v primerjavi s starimi, »evropsko« šolanimi generacijami), bi to zahte-
valo čedalje več opomb in pojasnil; po drugi strani pa so splošna in tudi
konkretna vedenja danes prek interneta lahko in hitro dostopna vsako-
mur, tudi bralcem takih tekstov. Kaj torej storiti in kako pisati?
»Domače« prispevke začenja članek Tomaža Lazarja o orožarski ma-
terialni zapuščini 30-letne vojne pri nas. Na našem prostoru v tem času
sicer ni bilo bitk, orožje iz časa teh spopadov pa se je kljub temu ohra-
nilo tudi pri nas, čeprav ga je relativno malo, saj je bila za slovenske de-
žele takrat glavna in zaresna bojna črta meja z Otomanskim imperijem.
Orožje se je pri nas ohranilo, ker so ga uporabljali tudi ljudje iz naših
krajev na poteh in pohodih po Evropi ali ker so ga zapustili vojaki/na-
jemniki, ki so v tistem času prišli k nam.
Naslednja dva članka pišeta o vojakih/najemnikih iz časa 30-letne voj-
ne, posebej seveda o vojakih najemnikih s Kranjske in na Kranjskem:
članek Mihe Šimca širše, raziskava Janeza Weissa pa se posveča vojaški
karieri metliških plemičev Kanižarjev in vojakom, ki so jim poveljeva-
li. Oba dobro dokumentirana članka sta zelo zanimivo branje. Prvi čla-
nek zajame v obravnavo tudi vojake cesarskega polka Ferrari, ki/ko je
bil nastanjen v Ljubljani in se je zaradi tatvin ter vznemirjanja prebival-
cev zapletel v krvav spopad z Ljubljančani; poroča tudi o novačenju vo-
jakov s strani polka Gonzaga v sami Ljubljani leta 1643, ko je cesarskim
spričo porazov in izgub tekla voda v grlo, pa so vsepovsod iskali rezer-
ve: v Ljubljani naj bi jim uspelo nabrati okrog 250 vojakov. Avtor je zbral
in objavil podatke o nekaterih osebah s Kranjskega, ki so zabeležene kot
udeleženci v vojnah, posebej ker/če so dosegli častniške čine. Tako sreča-
mo imena (in usode) barona Paradejserja, Wolfa, enega od Auerspergov
ter številnih drugih, ki so služili cesarju, tudi konkretno Wallensteinu.
Srečamo imeni dveh bratov iz Črnuč, od katerih je bil eden v cesarski,
drugi pa je padel v švedski službi ob Bodenskem jezeru. V člankih so
omenjeni tudi plemiči (Črnomaljski, koroški Khevenhüllerji), ki so se
bojevali na protestantski strani; toda v uporabljenih naših ali drugih ka-
toliških virih so zabeležena le imena s katoliške strani (o tem kasneje).
Posebej zanimiva je raziskava in razprava Janeza Weissa o Kanižarjih,
ki je na nek način nadaljevanje in konkretizacija prejšnje, ko se osredo-
127
(v primerjavi s starimi, »evropsko« šolanimi generacijami), bi to zahte-
valo čedalje več opomb in pojasnil; po drugi strani pa so splošna in tudi
konkretna vedenja danes prek interneta lahko in hitro dostopna vsako-
mur, tudi bralcem takih tekstov. Kaj torej storiti in kako pisati?
»Domače« prispevke začenja članek Tomaža Lazarja o orožarski ma-
terialni zapuščini 30-letne vojne pri nas. Na našem prostoru v tem času
sicer ni bilo bitk, orožje iz časa teh spopadov pa se je kljub temu ohra-
nilo tudi pri nas, čeprav ga je relativno malo, saj je bila za slovenske de-
žele takrat glavna in zaresna bojna črta meja z Otomanskim imperijem.
Orožje se je pri nas ohranilo, ker so ga uporabljali tudi ljudje iz naših
krajev na poteh in pohodih po Evropi ali ker so ga zapustili vojaki/na-
jemniki, ki so v tistem času prišli k nam.
Naslednja dva članka pišeta o vojakih/najemnikih iz časa 30-letne voj-
ne, posebej seveda o vojakih najemnikih s Kranjske in na Kranjskem:
članek Mihe Šimca širše, raziskava Janeza Weissa pa se posveča vojaški
karieri metliških plemičev Kanižarjev in vojakom, ki so jim poveljeva-
li. Oba dobro dokumentirana članka sta zelo zanimivo branje. Prvi čla-
nek zajame v obravnavo tudi vojake cesarskega polka Ferrari, ki/ko je
bil nastanjen v Ljubljani in se je zaradi tatvin ter vznemirjanja prebival-
cev zapletel v krvav spopad z Ljubljančani; poroča tudi o novačenju vo-
jakov s strani polka Gonzaga v sami Ljubljani leta 1643, ko je cesarskim
spričo porazov in izgub tekla voda v grlo, pa so vsepovsod iskali rezer-
ve: v Ljubljani naj bi jim uspelo nabrati okrog 250 vojakov. Avtor je zbral
in objavil podatke o nekaterih osebah s Kranjskega, ki so zabeležene kot
udeleženci v vojnah, posebej ker/če so dosegli častniške čine. Tako sreča-
mo imena (in usode) barona Paradejserja, Wolfa, enega od Auerspergov
ter številnih drugih, ki so služili cesarju, tudi konkretno Wallensteinu.
Srečamo imeni dveh bratov iz Črnuč, od katerih je bil eden v cesarski,
drugi pa je padel v švedski službi ob Bodenskem jezeru. V člankih so
omenjeni tudi plemiči (Črnomaljski, koroški Khevenhüllerji), ki so se
bojevali na protestantski strani; toda v uporabljenih naših ali drugih ka-
toliških virih so zabeležena le imena s katoliške strani (o tem kasneje).
Posebej zanimiva je raziskava in razprava Janeza Weissa o Kanižarjih,
ki je na nek način nadaljevanje in konkretizacija prejšnje, ko se osredo-
127
