Page 131 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 131
marko kerševan
na bojišča, je pa delno financirala omenjene hrvaške oddelke. Izredne
vojne dajatve so morali plačevati vsi posamezniki (in vse ustanove): od
kajžarjev in gostačev (po nekaj krajcarjev), služinčadi (po nekaj šilin-
gov) do trgovcev in gospode (po več deset goldinarjev).
Vincenc Rajšp umešča slovensko reformacijo v širši evropski prostor.
Pridružuje se tistim, ki uporabljajo izraz (katoliška) reformacija tudi
za katoliške tridentinske in druge reforme ter dokumentira, kako so o
»brezbožni papinski reformaciji« govorili tudi protestanti tistega časa
(str. 294). (O uporabi izraza reformacija piše v številki 21-22/2015 naše
revije Emidio Campi.) Gotovo je pomembno in potrebno Rajšpovo opo-
zorilo na poseben položaj v habsburških dednih deželah (kot so bile
Kranjska, Štajerska, Koroška) v primerjavi z deželami drugih katoliških
ali protestantskih vladarjev znotraj Svetega nemškega cesarstva. Ne le da
je bil tu katoliški cesar tudi katoliški deželni knez; ni bilo niti samostoj-
nih državnih mest (kot na primer na Bavarskem, s sicer tudi katoliškim
deželnim vladarjem). Notranja Avstrija je bila področje koncentrirane
(pre)moči katoliškega habsburškega vladarja.
Žiga Oman ob uporabi arhivskih in drugih virov iz Maribora in Ptuja
razpre doslej zanemarjen – ne le pri nas – vidik obravnave problemati-
ke reformacije in protireformacije: vprašanje ljudske religioznosti, vpra-
šanje dejanskega verovanja, verskega opredeljevanja in prakticiranja v
konkretnem življenjskem okolju in obdobju. Dokumentirano in proni-
cljivo opozori (spodbujen tudi z novejšo tujo strokovno literaturo) na
razliko med uradno cerkveno in oblastno versko politiko, njunimi za-
povedmi in prepovedmi ter dejanskim uresničevanjem te politike v
konkretnem (v tem primeru mestnem) okolju z njegovimi medoseb-
nimi, socialnimi, sorodstvenimi, poklicnimi razlikami in prepletanji,
ki pogojujejo pragmatizem pri njenem (ne)uresničevanju. Tako načr-
tovana konfesionalizacija kot uradno »izpogajani« verski mir sta bila
pri uresničevanju v veliki meri odvisna od kompleksnih razmer in raz-
merij v konkretnih lokalnih skupnostih: te so lahko ohranjale med- ali
nadkonfesionalni sinkretizem, omogočale prikrivanje »zaresnih« ver-
skih opredelitev ali njihovo marginalizacijo, lahko pa so tudi utrjevale
ali zaostrovale konfesionalne razlike. Avtor zanimivo opozarja na vztra-
129
na bojišča, je pa delno financirala omenjene hrvaške oddelke. Izredne
vojne dajatve so morali plačevati vsi posamezniki (in vse ustanove): od
kajžarjev in gostačev (po nekaj krajcarjev), služinčadi (po nekaj šilin-
gov) do trgovcev in gospode (po več deset goldinarjev).
Vincenc Rajšp umešča slovensko reformacijo v širši evropski prostor.
Pridružuje se tistim, ki uporabljajo izraz (katoliška) reformacija tudi
za katoliške tridentinske in druge reforme ter dokumentira, kako so o
»brezbožni papinski reformaciji« govorili tudi protestanti tistega časa
(str. 294). (O uporabi izraza reformacija piše v številki 21-22/2015 naše
revije Emidio Campi.) Gotovo je pomembno in potrebno Rajšpovo opo-
zorilo na poseben položaj v habsburških dednih deželah (kot so bile
Kranjska, Štajerska, Koroška) v primerjavi z deželami drugih katoliških
ali protestantskih vladarjev znotraj Svetega nemškega cesarstva. Ne le da
je bil tu katoliški cesar tudi katoliški deželni knez; ni bilo niti samostoj-
nih državnih mest (kot na primer na Bavarskem, s sicer tudi katoliškim
deželnim vladarjem). Notranja Avstrija je bila področje koncentrirane
(pre)moči katoliškega habsburškega vladarja.
Žiga Oman ob uporabi arhivskih in drugih virov iz Maribora in Ptuja
razpre doslej zanemarjen – ne le pri nas – vidik obravnave problemati-
ke reformacije in protireformacije: vprašanje ljudske religioznosti, vpra-
šanje dejanskega verovanja, verskega opredeljevanja in prakticiranja v
konkretnem življenjskem okolju in obdobju. Dokumentirano in proni-
cljivo opozori (spodbujen tudi z novejšo tujo strokovno literaturo) na
razliko med uradno cerkveno in oblastno versko politiko, njunimi za-
povedmi in prepovedmi ter dejanskim uresničevanjem te politike v
konkretnem (v tem primeru mestnem) okolju z njegovimi medoseb-
nimi, socialnimi, sorodstvenimi, poklicnimi razlikami in prepletanji,
ki pogojujejo pragmatizem pri njenem (ne)uresničevanju. Tako načr-
tovana konfesionalizacija kot uradno »izpogajani« verski mir sta bila
pri uresničevanju v veliki meri odvisna od kompleksnih razmer in raz-
merij v konkretnih lokalnih skupnostih: te so lahko ohranjale med- ali
nadkonfesionalni sinkretizem, omogočale prikrivanje »zaresnih« ver-
skih opredelitev ali njihovo marginalizacijo, lahko pa so tudi utrjevale
ali zaostrovale konfesionalne razlike. Avtor zanimivo opozarja na vztra-
129
