Page 128 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 128
razgledi, vpogledi
(in kasneje v Tübingenu) ob simpoziju »Slovenci v evropski reformaci-
ji« (Filozofska fakulteta UL, 1983), kjer je odločno in meritorno pouda-
ril Trubarjevo samostojnost in pogum v zapletenih razmerah njegove-
ga življenjskega okolja ter časa.
Žal pa se avtor ni povsem odlepil od značilnih prijemov tradicional-
ne katoliške apologetike pri soočenju z občutljivo problematiko, ko je
uporabljala evfemizme, (ne)ustrezno selekcioniranje dejstev in relativi-
ziranje sodb. Taki prijemi seveda niso le značilnost ali celo monopol ka-
toliške strani, nesporno pa se je prav katoliška apologetika pri tem v svoji
dolgi, najdaljši tradiciji najbolj izmojstrila. Pri avtorju jo lahko opazi-
mo v dveh primerih. Znano uničenje Magdeburga in pokol prebivalcev
s strani katoliško-cesarskih zvede na »slovito obleganje Magdeburga«,
ki se je »zaključilo s katoliško ’zmago’, a je ob njej izbruhnil požar, ki je
uničil prej cvetočo metropolo in število mestnega prebivalstva s približ-
no 25.000 zmanjšal na manj kot tisoč« (str. 11). In to je vse. Avtor opo-
zarja, da je protestantska publicistika zlasti v 19. stoletju Gustava Adolfa
povzdignila v »protestantskega leva« in nasproti njemu postavila nega-
tivno podobo katoliškega vojskovodje Tillyja. Temu nasproti upravičeno
opozarja na večjo »prizemljenost in kompleksnost« njunih podob v so-
dobni historiografiji. Toda ob tem ne spomni, da je tudi katoliška stran
povzdigovala in loščila svoje junake, na primer cesarja Ferdinanda II.
kot »čistega« ali celo »svetega«, medtem ko ga sodobna historiografija
ocenjuje bolj prizemljeno in kompleksneje (Dante pa bi ga – po moji eno-
stranski presoji seveda – verjetno umestil v enega globljih krogov pekla).
Prvi prispevek, kot rečeno, raziskuje in opisuje znano praško defe-
nestracijo in njene »žrtve«. Lahko bi rekli, da članek pokaže zadrego zdaj
čedalje bolj razširjenega tipa novejšega zgodovinopisja, ki na osnovi te-
meljite raziskave virov in dokumentov izoblikuje podrobno pripoved/
zgodbo o nekem konkretnem dogajanju in ljudeh. Ko/če jo berejo ne-
strokovnjaki, taka pripoved izvisi v zraku, ker/če ti ne poznajo dovolj šir-
šega okvira in temeljev dogodka. Avtor je vedenje in pojasnila o širšem
zgodovinskem dogajanju in osebnostih dodal v obsežnih opombah. Tu
pa se srečujemo z dilemo: glede na to, da so sodobni, zdaj bolj ali manj
po anglosaški »šoli« izobraženi bralci zgodovinsko čedalje bolj nevedni
126
(in kasneje v Tübingenu) ob simpoziju »Slovenci v evropski reformaci-
ji« (Filozofska fakulteta UL, 1983), kjer je odločno in meritorno pouda-
ril Trubarjevo samostojnost in pogum v zapletenih razmerah njegove-
ga življenjskega okolja ter časa.
Žal pa se avtor ni povsem odlepil od značilnih prijemov tradicional-
ne katoliške apologetike pri soočenju z občutljivo problematiko, ko je
uporabljala evfemizme, (ne)ustrezno selekcioniranje dejstev in relativi-
ziranje sodb. Taki prijemi seveda niso le značilnost ali celo monopol ka-
toliške strani, nesporno pa se je prav katoliška apologetika pri tem v svoji
dolgi, najdaljši tradiciji najbolj izmojstrila. Pri avtorju jo lahko opazi-
mo v dveh primerih. Znano uničenje Magdeburga in pokol prebivalcev
s strani katoliško-cesarskih zvede na »slovito obleganje Magdeburga«,
ki se je »zaključilo s katoliško ’zmago’, a je ob njej izbruhnil požar, ki je
uničil prej cvetočo metropolo in število mestnega prebivalstva s približ-
no 25.000 zmanjšal na manj kot tisoč« (str. 11). In to je vse. Avtor opo-
zarja, da je protestantska publicistika zlasti v 19. stoletju Gustava Adolfa
povzdignila v »protestantskega leva« in nasproti njemu postavila nega-
tivno podobo katoliškega vojskovodje Tillyja. Temu nasproti upravičeno
opozarja na večjo »prizemljenost in kompleksnost« njunih podob v so-
dobni historiografiji. Toda ob tem ne spomni, da je tudi katoliška stran
povzdigovala in loščila svoje junake, na primer cesarja Ferdinanda II.
kot »čistega« ali celo »svetega«, medtem ko ga sodobna historiografija
ocenjuje bolj prizemljeno in kompleksneje (Dante pa bi ga – po moji eno-
stranski presoji seveda – verjetno umestil v enega globljih krogov pekla).
Prvi prispevek, kot rečeno, raziskuje in opisuje znano praško defe-
nestracijo in njene »žrtve«. Lahko bi rekli, da članek pokaže zadrego zdaj
čedalje bolj razširjenega tipa novejšega zgodovinopisja, ki na osnovi te-
meljite raziskave virov in dokumentov izoblikuje podrobno pripoved/
zgodbo o nekem konkretnem dogajanju in ljudeh. Ko/če jo berejo ne-
strokovnjaki, taka pripoved izvisi v zraku, ker/če ti ne poznajo dovolj šir-
šega okvira in temeljev dogodka. Avtor je vedenje in pojasnila o širšem
zgodovinskem dogajanju in osebnostih dodal v obsežnih opombah. Tu
pa se srečujemo z dilemo: glede na to, da so sodobni, zdaj bolj ali manj
po anglosaški »šoli« izobraženi bralci zgodovinsko čedalje bolj nevedni
126
