Page 149 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 149
marko kerševan
z njim in posebej (19-20) naš Vekoslav Grmič (1923–2005), katoliški teo-
log in škof, ki je ne glede na slepe ulice in stranpoti »realnega socializ-
ma« vztrajal, da je opredelitev za vizijo in utopijo socializma udejanja-
nje krščanske etike in upanja, ki ga nosi s seboj krščanstvo, kot je pisal
marksistični filozof Ernst Bloch (1889–1977) in z njim protestantski te-
olog Jürgen Moltmann (1926), ki sta bila prav tako deležna njene poseb-
ne pozornosti (9-10, 11-12).
In nenazadnje so tu še trije filozofski klasiki: trije izzivalni in »težki«
avtorji, še posebej z vidika odnosa do (vprašanja) protestantizma. Tu je
Soeren Kierkegaard (1813–1855) s svojim eksistencialnim, »eksistenciali-
stičnim« obratom k posamezniku in njegovi veri, ki je v svojem času iz-
zival tako glavni tok filozofije kot (ne le) protestantske teologije (17-18).
Tu sta Arthur Schopenhauer (1788–1860) in Friedrich Nietzsche (1844–
1900), ki se je med drugim razglašal za ateista in nasprotnika krščan-
stva, tudi protestantskega (29). Posebnega članka o Schopenhauerju za
revijo ni napisala, čeprav ga je napovedovala. (V rubriki Bilo je poveda-
no smo tudi zato izbrali odlomke iz ene njenih knjig, kjer piše o njem).
Preden se posebej zaustavimo ob posameznih mislecih, ki jih Cvetka
Tóth obravnava in kot jih obravnava v reviji, poizkušajmo očrtati njeno
vodilno opredelitev/usmeritev, ki se (po)kaže skozi njen izbor in obrav-
navo omenjenih avtorjev: opredelitev/usmeritev, ki je hkrati filozofska
in življenjska; vezni člen med obema je etika, etična opredelitev, usme-
ritev in zavzetost. V osnovnem zarisu, poenostavljeno izraženo v danes
že kar plehko modnem govoru o »vrednotah« (ki ga sicer ni marala),
gre Cvetki Tóth za naslednje vrednote in njihovo medsebojno sood-
visnost in povezanost: svoboda posameznika kot odgovornega subjekta
lastnih dejanj, v tesni zvezi z medsebojnim priznavanjem temeljne ena-
kosti ljudi in občutenjem/zavezanostjo solidarnosti (slednje vključuje
skrb in dolžnost do šibkih, revnih, ogroženih, ponižanih in prizade-
vanje za preseganje ter odpravo takega njihovega stanja in statusa); hu-
manizem, ki ga solidarnost usmerja k socializmu, k utopiji socializma,
saj ta ni bil in ne more biti »dokončno« uresničen v nobenem doseda-
njem in bodočem »realnem socializmu«, še manj seveda v nobenem so-
cialnem kapitalizmu (da o kakšnem neoliberalnem niti ne govorimo);
147
z njim in posebej (19-20) naš Vekoslav Grmič (1923–2005), katoliški teo-
log in škof, ki je ne glede na slepe ulice in stranpoti »realnega socializ-
ma« vztrajal, da je opredelitev za vizijo in utopijo socializma udejanja-
nje krščanske etike in upanja, ki ga nosi s seboj krščanstvo, kot je pisal
marksistični filozof Ernst Bloch (1889–1977) in z njim protestantski te-
olog Jürgen Moltmann (1926), ki sta bila prav tako deležna njene poseb-
ne pozornosti (9-10, 11-12).
In nenazadnje so tu še trije filozofski klasiki: trije izzivalni in »težki«
avtorji, še posebej z vidika odnosa do (vprašanja) protestantizma. Tu je
Soeren Kierkegaard (1813–1855) s svojim eksistencialnim, »eksistenciali-
stičnim« obratom k posamezniku in njegovi veri, ki je v svojem času iz-
zival tako glavni tok filozofije kot (ne le) protestantske teologije (17-18).
Tu sta Arthur Schopenhauer (1788–1860) in Friedrich Nietzsche (1844–
1900), ki se je med drugim razglašal za ateista in nasprotnika krščan-
stva, tudi protestantskega (29). Posebnega članka o Schopenhauerju za
revijo ni napisala, čeprav ga je napovedovala. (V rubriki Bilo je poveda-
no smo tudi zato izbrali odlomke iz ene njenih knjig, kjer piše o njem).
Preden se posebej zaustavimo ob posameznih mislecih, ki jih Cvetka
Tóth obravnava in kot jih obravnava v reviji, poizkušajmo očrtati njeno
vodilno opredelitev/usmeritev, ki se (po)kaže skozi njen izbor in obrav-
navo omenjenih avtorjev: opredelitev/usmeritev, ki je hkrati filozofska
in življenjska; vezni člen med obema je etika, etična opredelitev, usme-
ritev in zavzetost. V osnovnem zarisu, poenostavljeno izraženo v danes
že kar plehko modnem govoru o »vrednotah« (ki ga sicer ni marala),
gre Cvetki Tóth za naslednje vrednote in njihovo medsebojno sood-
visnost in povezanost: svoboda posameznika kot odgovornega subjekta
lastnih dejanj, v tesni zvezi z medsebojnim priznavanjem temeljne ena-
kosti ljudi in občutenjem/zavezanostjo solidarnosti (slednje vključuje
skrb in dolžnost do šibkih, revnih, ogroženih, ponižanih in prizade-
vanje za preseganje ter odpravo takega njihovega stanja in statusa); hu-
manizem, ki ga solidarnost usmerja k socializmu, k utopiji socializma,
saj ta ni bil in ne more biti »dokončno« uresničen v nobenem doseda-
njem in bodočem »realnem socializmu«, še manj seveda v nobenem so-
cialnem kapitalizmu (da o kakšnem neoliberalnem niti ne govorimo);
147
