Page 41 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 41
vanja kočevar
etnične kategorije, v katero so se izoblikovali tekom srednjega veka. Kot
takšno je slovensko etnično kategorijo določalo in povezovalo zlasti nje-
no ključno etnično znamenje – slovenski jezik. Poleg tega so Slovence
določale še druge prvine njihove ljudske kulture kot npr. nezapisano
ljudsko pesništvo. Vse od konca prvega tisočletja dalje pa so nastajali
tudi sporadični zapisi slovenščine, vendar kljub pojavom slovenskih za-
pisov neprekinjena literarna tradicija ni nastala.
Z obdobjem knjižnega dela protestantov, ki sta ga napovedali prvi
Trubarjevi knjigi leta 1550 in je svoj vrh doseglo leta 1584, ko sta izšla
Dalmatinov prevod Svetega pisma in Bohoričeva slovnica, pa je sloven-
ska etnična skupnost dobila svojo prvo »institucijo«, ki jo je od tedaj da-
lje neprekinjeno povezovala – svoj normiran knjižni jezik. Poleg tega je
tudi Trubarjev koncept Slovenske cerkve pomembno zaznamoval ka-
toliške lekcionarje, ki so sicer izhajali v okviru Ljubljanske škofije, ven-
dar naslavljali vse Slovence ne glede na njihovo deželno ali cerkveno
upravno pripadnost.
Z mitom o etnični izbranosti in toposom o velikem obsegu slovan-
skega/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita pa so se tudi
Slovenci z nekoliko zamude pridružili vseevropski humanistični tek-
mi za nacionalno čast. Poleg tega se je topos o veliki slovanščini iz prve
slovenske slovnice nadaljeval tudi v njenih naslednicah. Na podlagi teh
dosežkov lahko v skladu z Handelman-Smithovim modelom zaključi-
mo, da so se Slovenci v času reformacije iz etnične kategorije razvili na
raven etnične mreže z lastno knjižno normo in produkcijo ter intelek-
tualno elito, ki se je zavedala vitalnih interesov svoje skupnosti. Čeprav
je slovenska etnična identiteta v 17. in 18. stoletju primat prepustila po-
sameznim deželnim pripadnostim, nikakor ni izginila in je v 19. stoletju
postala temelj za oblikovanje slovenskega naroda v političnem smislu.
viri in literatura
Tiskani viri
Bohorič, Adam. 1584. Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura, ad
Latinae linguae analogiam accommodata, Vnde Moshoviticae, Rutenicae, Poloni-
39
etnične kategorije, v katero so se izoblikovali tekom srednjega veka. Kot
takšno je slovensko etnično kategorijo določalo in povezovalo zlasti nje-
no ključno etnično znamenje – slovenski jezik. Poleg tega so Slovence
določale še druge prvine njihove ljudske kulture kot npr. nezapisano
ljudsko pesništvo. Vse od konca prvega tisočletja dalje pa so nastajali
tudi sporadični zapisi slovenščine, vendar kljub pojavom slovenskih za-
pisov neprekinjena literarna tradicija ni nastala.
Z obdobjem knjižnega dela protestantov, ki sta ga napovedali prvi
Trubarjevi knjigi leta 1550 in je svoj vrh doseglo leta 1584, ko sta izšla
Dalmatinov prevod Svetega pisma in Bohoričeva slovnica, pa je sloven-
ska etnična skupnost dobila svojo prvo »institucijo«, ki jo je od tedaj da-
lje neprekinjeno povezovala – svoj normiran knjižni jezik. Poleg tega je
tudi Trubarjev koncept Slovenske cerkve pomembno zaznamoval ka-
toliške lekcionarje, ki so sicer izhajali v okviru Ljubljanske škofije, ven-
dar naslavljali vse Slovence ne glede na njihovo deželno ali cerkveno
upravno pripadnost.
Z mitom o etnični izbranosti in toposom o velikem obsegu slovan-
skega/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita pa so se tudi
Slovenci z nekoliko zamude pridružili vseevropski humanistični tek-
mi za nacionalno čast. Poleg tega se je topos o veliki slovanščini iz prve
slovenske slovnice nadaljeval tudi v njenih naslednicah. Na podlagi teh
dosežkov lahko v skladu z Handelman-Smithovim modelom zaključi-
mo, da so se Slovenci v času reformacije iz etnične kategorije razvili na
raven etnične mreže z lastno knjižno normo in produkcijo ter intelek-
tualno elito, ki se je zavedala vitalnih interesov svoje skupnosti. Čeprav
je slovenska etnična identiteta v 17. in 18. stoletju primat prepustila po-
sameznim deželnim pripadnostim, nikakor ni izginila in je v 19. stoletju
postala temelj za oblikovanje slovenskega naroda v političnem smislu.
viri in literatura
Tiskani viri
Bohorič, Adam. 1584. Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura, ad
Latinae linguae analogiam accommodata, Vnde Moshoviticae, Rutenicae, Poloni-
39
