Page 39 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 39
vanja kočevar
ma. Takšnim trditvam se Dalmatin po robu postavi z evokacijo toposa
o veliki razprostranjenosti slovanskega jezika in ljudstev, pri čemer mu
pomaga zgodnjenovoveška »pojmovna nedoslednost«, s pomočjo katere
za potrebe afirmacije slovenščine govori o veliki slovanščini.
Dalmatin dvomljivcem v slovenščino tako odgovarja, da:
[…] ni slovanski jezik skrit v kakem kotu, ampak je danes v razmahu po
mogočnih in mnogih deželah, čeprav razdeljen v nekaj dialektov; kajti
danes govore slovanski jezik ne samo tisti, ki prebivajo na vsem Kranj-
skem, Spodnještajerskem, Koroškem in v sosednjih deželah, kakor na Hr-
vaškem, v Dalmaciji in Slovenski marki, na Krasu, v Metliki in v Istri, am-
pak tudi na Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Bošnjaki, Vlahi in skoro večji
del ljudstev, ki jih je naš dedni sovražnik Turek siloma odtrgal od krščan-
stva, tako da je celo na turškem dvoru poleg drugih jezikov, ki so v Turči-
ji na splošno in tudi v pisarnah v rabi, slovanski jezik med poglavitnimi.
In vsa našteta slovanska ljudstva morejo naše narečje […] čisto dobro in
mnogo laže dojeti in razumeti kakor mi njihovo […]. (Rajhman 1997, 293,
izvirnik 283)
Primož Simoniti je sicer ugotovil, da je že Pavel Oberstain tisti
Slovenec, ki je prvi uporabil trditev o »slovanščini« kot najbolj razšir-
jenem med jeziki, in sicer v svojem panegiriku iz leta 1513, v katerem
omenja, da mu je bil Maksimilijan I. naročil, naj pripravi slovar, s kate-
rim bi se cesar lahko do konca naučil slovanskega/slovenskega jezika,
ki je med vsemi jeziki najbolj razširjen (lingua Sclavonica omnium alia-
rum latissima) (Simoniti 1979, 152, 193). Simoniti nato potegne premico
uporabe toposa o velikem obsegu slovanščine/slovenščine od Oberstaina
preko Žige Herbersteina in Jurija Dalmatina do Bohoriča (str. 193). Poleg
tega je že Franc Kidrič ugotavljal, da je delu slovenskih protestantov na
konfesionalnem področju sledilo zbiranje »slovanskih narodno-poveli-
čevalnih elementov«, ki naj bi svoj vrh doseglo prav z avtorjem prve slo-
venske slovnice (Kidrič 1929–38, 86–87).
Bohorič je med slovenskimi protestanti torej najbolj poudarjal vred-
nost slovenščine in pomen njenega učenja argumentiral z veliko razšir-
jenostjo slovanskih jezikov. Ahačič ocenjuje (2012, 208), da je Bohorič
37
ma. Takšnim trditvam se Dalmatin po robu postavi z evokacijo toposa
o veliki razprostranjenosti slovanskega jezika in ljudstev, pri čemer mu
pomaga zgodnjenovoveška »pojmovna nedoslednost«, s pomočjo katere
za potrebe afirmacije slovenščine govori o veliki slovanščini.
Dalmatin dvomljivcem v slovenščino tako odgovarja, da:
[…] ni slovanski jezik skrit v kakem kotu, ampak je danes v razmahu po
mogočnih in mnogih deželah, čeprav razdeljen v nekaj dialektov; kajti
danes govore slovanski jezik ne samo tisti, ki prebivajo na vsem Kranj-
skem, Spodnještajerskem, Koroškem in v sosednjih deželah, kakor na Hr-
vaškem, v Dalmaciji in Slovenski marki, na Krasu, v Metliki in v Istri, am-
pak tudi na Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Bošnjaki, Vlahi in skoro večji
del ljudstev, ki jih je naš dedni sovražnik Turek siloma odtrgal od krščan-
stva, tako da je celo na turškem dvoru poleg drugih jezikov, ki so v Turči-
ji na splošno in tudi v pisarnah v rabi, slovanski jezik med poglavitnimi.
In vsa našteta slovanska ljudstva morejo naše narečje […] čisto dobro in
mnogo laže dojeti in razumeti kakor mi njihovo […]. (Rajhman 1997, 293,
izvirnik 283)
Primož Simoniti je sicer ugotovil, da je že Pavel Oberstain tisti
Slovenec, ki je prvi uporabil trditev o »slovanščini« kot najbolj razšir-
jenem med jeziki, in sicer v svojem panegiriku iz leta 1513, v katerem
omenja, da mu je bil Maksimilijan I. naročil, naj pripravi slovar, s kate-
rim bi se cesar lahko do konca naučil slovanskega/slovenskega jezika,
ki je med vsemi jeziki najbolj razširjen (lingua Sclavonica omnium alia-
rum latissima) (Simoniti 1979, 152, 193). Simoniti nato potegne premico
uporabe toposa o velikem obsegu slovanščine/slovenščine od Oberstaina
preko Žige Herbersteina in Jurija Dalmatina do Bohoriča (str. 193). Poleg
tega je že Franc Kidrič ugotavljal, da je delu slovenskih protestantov na
konfesionalnem področju sledilo zbiranje »slovanskih narodno-poveli-
čevalnih elementov«, ki naj bi svoj vrh doseglo prav z avtorjem prve slo-
venske slovnice (Kidrič 1929–38, 86–87).
Bohorič je med slovenskimi protestanti torej najbolj poudarjal vred-
nost slovenščine in pomen njenega učenja argumentiral z veliko razšir-
jenostjo slovanskih jezikov. Ahačič ocenjuje (2012, 208), da je Bohorič
37
