Page 37 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 37
vanja kočevar
knezov uče med drugimi poglavitnimi jeziki tudi slovanskega« (Rupel
1934, 231), in (imaginarno) listino Aleksandra Velikega, s katero naj bi
antični makedonski vladar Slovanom v zahvalo za pomoč pri osvajanjih
dovolil, da smejo zavzeti najlepše pokrajine na severu in jugu Evrope
(str. 235). Medtem ko je slednja listina plod domišljije, se »odredba« Karla
IV. dejansko nanaša na 31. poglavje Zlate bule iz leta 1356, s katerim je
cesar določal, naj se otroke oziroma naslednike štirih svetnih volilnih
knezov cesarstva poleg nemščine, ki se je naučijo »po naravni poti«, od
sedmega leta starosti dalje poučuje tudi v latinskem, italijanskem in slo-
vanskem jeziku (Slavica).29
Na slednje določilo znamenitega cesarja in češkega kralja se Bohorič
sklicuje dvakrat, saj nato še ob koncu predgovora, ko se obrača na svo-
je naslovnike, sinove deželanov in vitezov dežel Štajerske, Koroške in
Kranjske, le-tem na dušo polaga: »Ker nalaga, dalje, Zlato pismo si-
novom volilnih knezov dolžnost, da se uče slovanskega jezika, si bo-
dite tudi Vi v svesti, da Vam bo v posebno diko, ako ga pospešujete«
(Rupel 1934, 233). Iz nadaljnjega avtorjevega izvajanja je moč razbrati,
da neznanje slovenščine med plemstvom notranjeavstrijskih dežel, ali
vsaj slovenskega etničnega prostora, ni bila težava, pač pa je Bohorič že-
lel poudariti pomen nadaljnjega literarnega razvoja slovenščine, saj nje-
nim govorcem »do naših dni še ni bilo dano«, da bi imeli celotno Sveto
pismo v svojem »narečju« (str. 224).
Ob Bohoričevem predgovoru gre dodati še, da je kljub navidezni
zabrisanosti pojmovne meje med Slovenci in Slovani ta vendarle dovolj
jasno nakazana. Avtorju je pri sklicevanju na »slovanske brate« šlo na
29 Povzeto po nemškem prevodu latinskega izvirnika, ki ga je leta 1978 priskrbel
Wolfgang D. Fritz: »Wir bestimmen daher, daß die Söhne, Erben oder Nachfol-
ger der erhabenen Fürsten, nämlich des Königs von Böhmen, des Pfalzgrafen bei
Rhein, des Herzogs von Sachsen und des Markgrafen von Brandenburg, die doch
wahrscheinlich als Kinder die deutsche Sprache auf natürliche Weise erlernt ha-
ben, vom siebenten Jahre an in der lateinischen, italienischen und slawischen [d.
h. wohl tschechischen] Sprache unterrichtet werden.« (Karel IV. [1356] 1978) F ritz
je očitno domneval, da se je označevalec Slavica nanašal na češčino, kar spričo
dejstva, da je bil Karel IV. češki kralj, gotovo drži. Bi pa k temu sklepu vendarle
veljalo dodati domnevo, da se je omemba »slovanščine« nanašala na vse slovanske
jezike, ki so se sredi 14. stoletja govorili na teritoriju Svetega rimskega cesarstva.
35
knezov uče med drugimi poglavitnimi jeziki tudi slovanskega« (Rupel
1934, 231), in (imaginarno) listino Aleksandra Velikega, s katero naj bi
antični makedonski vladar Slovanom v zahvalo za pomoč pri osvajanjih
dovolil, da smejo zavzeti najlepše pokrajine na severu in jugu Evrope
(str. 235). Medtem ko je slednja listina plod domišljije, se »odredba« Karla
IV. dejansko nanaša na 31. poglavje Zlate bule iz leta 1356, s katerim je
cesar določal, naj se otroke oziroma naslednike štirih svetnih volilnih
knezov cesarstva poleg nemščine, ki se je naučijo »po naravni poti«, od
sedmega leta starosti dalje poučuje tudi v latinskem, italijanskem in slo-
vanskem jeziku (Slavica).29
Na slednje določilo znamenitega cesarja in češkega kralja se Bohorič
sklicuje dvakrat, saj nato še ob koncu predgovora, ko se obrača na svo-
je naslovnike, sinove deželanov in vitezov dežel Štajerske, Koroške in
Kranjske, le-tem na dušo polaga: »Ker nalaga, dalje, Zlato pismo si-
novom volilnih knezov dolžnost, da se uče slovanskega jezika, si bo-
dite tudi Vi v svesti, da Vam bo v posebno diko, ako ga pospešujete«
(Rupel 1934, 233). Iz nadaljnjega avtorjevega izvajanja je moč razbrati,
da neznanje slovenščine med plemstvom notranjeavstrijskih dežel, ali
vsaj slovenskega etničnega prostora, ni bila težava, pač pa je Bohorič že-
lel poudariti pomen nadaljnjega literarnega razvoja slovenščine, saj nje-
nim govorcem »do naših dni še ni bilo dano«, da bi imeli celotno Sveto
pismo v svojem »narečju« (str. 224).
Ob Bohoričevem predgovoru gre dodati še, da je kljub navidezni
zabrisanosti pojmovne meje med Slovenci in Slovani ta vendarle dovolj
jasno nakazana. Avtorju je pri sklicevanju na »slovanske brate« šlo na
29 Povzeto po nemškem prevodu latinskega izvirnika, ki ga je leta 1978 priskrbel
Wolfgang D. Fritz: »Wir bestimmen daher, daß die Söhne, Erben oder Nachfol-
ger der erhabenen Fürsten, nämlich des Königs von Böhmen, des Pfalzgrafen bei
Rhein, des Herzogs von Sachsen und des Markgrafen von Brandenburg, die doch
wahrscheinlich als Kinder die deutsche Sprache auf natürliche Weise erlernt ha-
ben, vom siebenten Jahre an in der lateinischen, italienischen und slawischen [d.
h. wohl tschechischen] Sprache unterrichtet werden.« (Karel IV. [1356] 1978) F ritz
je očitno domneval, da se je označevalec Slavica nanašal na češčino, kar spričo
dejstva, da je bil Karel IV. češki kralj, gotovo drži. Bi pa k temu sklepu vendarle
veljalo dodati domnevo, da se je omemba »slovanščine« nanašala na vse slovanske
jezike, ki so se sredi 14. stoletja govorili na teritoriju Svetega rimskega cesarstva.
35
