Page 40 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 40
razprave, študije, papers
s predgovorom svoje slovnice slovenščino postavil na čelo najobsežnejše-
ga evropskega jezika. Topos o velikem obsegu slovanščine/slovenščine pa
se je nato pojavil še pri Alasiu da Sommaripi (Ahačič 2012, 76–77; Ahačič
in Šekli 2008, [79]–94), Valvasorju, čeprav neodvisno od Bohoriča,34
Hipolitu Novomeškem (gl. Ahačič 2012, 87–140) in Marku Pohlinu.
Sklep
Doba reformacije je s svojimi stvaritvami na jezikovnem področju v
drugi polovici 16. stoletja na proces slovenske etnogeneze delovala kot
katalizator, četudi je bila njena pozornost v prvi vrsti posvečena veroiz-
povedi. Ker se je obdobje protestantizma na Slovenskem zaključilo z vla-
davino nadvojvode in poznejšega cesarja Ferdinanda II., ki je zlasti med
letoma 1598 in 1628 v skladu z določili Augsburškega verskega miru v
notranjeavstrijskih deželah izvedel protireformacijo, so se morala verska
prizadevanja protestantov na Slovenskem z izjemo Prekmurja ponovno
umakniti katoliški veroizpovedi.
Kljub neuspehu na konfesionalnem področju je doba reformacije svoj
neizbrisni pečat pustila na področju izgradnje slovenske etnične iden-
titete, saj se je katoliška obnova, ki je spremljala deželnoknežjo proti-
reformacijo, oprla na določene dosežke protestantov. Z vidika sloven-
ske etnogeneze so se za pomembne izkazali zlasti štirje od teh, in sicer:
1) knjižna norma, ki se je v polnosti izoblikovala med letoma 1550 in 1584,
2) koncept Slovenske cerkve, ki ga leta 1550 zasnoval Primož Trubar,
3) mit o etnični izbranosti, oprt na stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom,
»in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11), ter 4) topos o velikem obsegu
slovanskega/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita.
V skladu s Handelmanovim in Smithovim modelom razvoja etnič-
nih skupnosti, ki je bil predstavljen v uvodu, lahko torej postavimo tezo,
da so Slovenci kot etnična skupnost čas reformacije dočakali na ravni
34 Kot ugotavlja Kozma Ahačič (2012, 182–88), se Valvasor sicer ni naslanjal na
Bohoriča, čigar slovnica je v 17. stoletju veljala za izgubljeno, temveč na Hatthiasa
Quadena in Hermanna Fabroniusa. Gl. Valvasor 1689, VI, 271–77.
38
s predgovorom svoje slovnice slovenščino postavil na čelo najobsežnejše-
ga evropskega jezika. Topos o velikem obsegu slovanščine/slovenščine pa
se je nato pojavil še pri Alasiu da Sommaripi (Ahačič 2012, 76–77; Ahačič
in Šekli 2008, [79]–94), Valvasorju, čeprav neodvisno od Bohoriča,34
Hipolitu Novomeškem (gl. Ahačič 2012, 87–140) in Marku Pohlinu.
Sklep
Doba reformacije je s svojimi stvaritvami na jezikovnem področju v
drugi polovici 16. stoletja na proces slovenske etnogeneze delovala kot
katalizator, četudi je bila njena pozornost v prvi vrsti posvečena veroiz-
povedi. Ker se je obdobje protestantizma na Slovenskem zaključilo z vla-
davino nadvojvode in poznejšega cesarja Ferdinanda II., ki je zlasti med
letoma 1598 in 1628 v skladu z določili Augsburškega verskega miru v
notranjeavstrijskih deželah izvedel protireformacijo, so se morala verska
prizadevanja protestantov na Slovenskem z izjemo Prekmurja ponovno
umakniti katoliški veroizpovedi.
Kljub neuspehu na konfesionalnem področju je doba reformacije svoj
neizbrisni pečat pustila na področju izgradnje slovenske etnične iden-
titete, saj se je katoliška obnova, ki je spremljala deželnoknežjo proti-
reformacijo, oprla na določene dosežke protestantov. Z vidika sloven-
ske etnogeneze so se za pomembne izkazali zlasti štirje od teh, in sicer:
1) knjižna norma, ki se je v polnosti izoblikovala med letoma 1550 in 1584,
2) koncept Slovenske cerkve, ki ga leta 1550 zasnoval Primož Trubar,
3) mit o etnični izbranosti, oprt na stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom,
»in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11), ter 4) topos o velikem obsegu
slovanskega/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita.
V skladu s Handelmanovim in Smithovim modelom razvoja etnič-
nih skupnosti, ki je bil predstavljen v uvodu, lahko torej postavimo tezo,
da so Slovenci kot etnična skupnost čas reformacije dočakali na ravni
34 Kot ugotavlja Kozma Ahačič (2012, 182–88), se Valvasor sicer ni naslanjal na
Bohoriča, čigar slovnica je v 17. stoletju veljala za izgubljeno, temveč na Hatthiasa
Quadena in Hermanna Fabroniusa. Gl. Valvasor 1689, VI, 271–77.
38
