Page 38 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 38
razprave, študije, papers
roko dejstvo, da slovenščina (do 19. stoletja) ni imela različnih označe-
valcev za species – Slovence in genus – Slovane (Lenček 1990, 94, 96). Da
se je razlik med posameznimi Slovani in njihovimi »narečji« avtor dob-
ro zavedal, postane jasno, ko na več mestih našteva različne Slovane,
in sicer Bosance, »(Moshe ali) Moskovite«, Rutene, Hrvate (Rupel 1934,
227), Litvance, Poljake, Čehe, »Lužičane ali Vende«, Moravce, »Valahe«,
Rascije30 in Bolgare, ter (slovanske) jezike, v katere je Biblija že bila pre-
vedena: češkega, poljskega, rutenskega in moskovitskega (str. 224).
Ko govori o Slovencih ali slovenščini, se Bohorič zateče k tedaj raz-
širjeni sintagmi »kranjski ljudje ali Slovenci«, »Kranjci in Slovenci«, ter
kranjskemu lingvonimu: »kranjsko narečje«, »kranjski jezik« (Rupel
1934, 224, 232).31 Zlasti na dveh mestih Slovence tudi geografsko zame-
ji, v prvem primeru k njim prišteva tudi kajkavce (»Bezjake«),32 v dru-
gem pa prostorsko zameji jezik, ki mu je njegova »kranjska slovnica« na-
menjena, in sicer »narečje Kranjcev in njim blizko in sorodno, po vsej
Kranjski in večjem delu Štajerske in Koroške« (str. 232). Slovnica je bila
torej posvečena izključno slovenščini (Ahačič 2012, 213),33 topos o veli-
ki »slovanščini« pa je treba razumeti kot Bohoričev prispevek h gradnji
slovenskega poznohumanističnega »nacionalnega mita«.
Na podobna stališča kot v Bohoričevem naletimo tudi v Dalmatinovem
predgovoru k slovenskemu prevodu Svetega pisma, ki je prav tako kot
Bohoričev datiran s 1. januarjem 1584 v Wittenbergu. Dalmatin na-
slovnike – notranjeavstrijske deželne stanove – med drugim spomni,
da se slovenski jezik »še pred kakimi tridesetimi leti« ni ne pisal ne
tisk al in da niso bili redki, ki so trdili, da ta jezik ni primeren ne za
p isanje ne tiskanje z latinskimi črkami, kaj šele za prevod Svetega pis-
30 Z »Rasciji« bržkone označuje Srbe.
31 O sintagmi Kranjci in Slovenci gl. Höfler 2009, 11; Grdina 2011, 17, op. 27; Rotar
1987, 465. O karniolizaciji slovenskega etno- in lingvonima gl. Golec, v tisku.
32 Navedek: »Na Spodnjem Štajerskem jih je precejšno število: tu se posebej nazivajo
Slovence (po domače jim pravijo Bezjaki). In malo niže vsa Požega, vsa Kranjska
naša in velik del Spodnje Koroške, Kraševci, vsi Istrani, dotikajoč se mesta po ime-
nu Pole, podložnega Benetkam, ki so ga ustanovili Argoriavti, kakor piše Strabo.«
(Rupel 1934, 228)
33 Ko Bohorič obravnava posamezne slovanske jezike, za označevanje slovenščine
uporabi kranjsko ime (Carniolana).
36
roko dejstvo, da slovenščina (do 19. stoletja) ni imela različnih označe-
valcev za species – Slovence in genus – Slovane (Lenček 1990, 94, 96). Da
se je razlik med posameznimi Slovani in njihovimi »narečji« avtor dob-
ro zavedal, postane jasno, ko na več mestih našteva različne Slovane,
in sicer Bosance, »(Moshe ali) Moskovite«, Rutene, Hrvate (Rupel 1934,
227), Litvance, Poljake, Čehe, »Lužičane ali Vende«, Moravce, »Valahe«,
Rascije30 in Bolgare, ter (slovanske) jezike, v katere je Biblija že bila pre-
vedena: češkega, poljskega, rutenskega in moskovitskega (str. 224).
Ko govori o Slovencih ali slovenščini, se Bohorič zateče k tedaj raz-
širjeni sintagmi »kranjski ljudje ali Slovenci«, »Kranjci in Slovenci«, ter
kranjskemu lingvonimu: »kranjsko narečje«, »kranjski jezik« (Rupel
1934, 224, 232).31 Zlasti na dveh mestih Slovence tudi geografsko zame-
ji, v prvem primeru k njim prišteva tudi kajkavce (»Bezjake«),32 v dru-
gem pa prostorsko zameji jezik, ki mu je njegova »kranjska slovnica« na-
menjena, in sicer »narečje Kranjcev in njim blizko in sorodno, po vsej
Kranjski in večjem delu Štajerske in Koroške« (str. 232). Slovnica je bila
torej posvečena izključno slovenščini (Ahačič 2012, 213),33 topos o veli-
ki »slovanščini« pa je treba razumeti kot Bohoričev prispevek h gradnji
slovenskega poznohumanističnega »nacionalnega mita«.
Na podobna stališča kot v Bohoričevem naletimo tudi v Dalmatinovem
predgovoru k slovenskemu prevodu Svetega pisma, ki je prav tako kot
Bohoričev datiran s 1. januarjem 1584 v Wittenbergu. Dalmatin na-
slovnike – notranjeavstrijske deželne stanove – med drugim spomni,
da se slovenski jezik »še pred kakimi tridesetimi leti« ni ne pisal ne
tisk al in da niso bili redki, ki so trdili, da ta jezik ni primeren ne za
p isanje ne tiskanje z latinskimi črkami, kaj šele za prevod Svetega pis-
30 Z »Rasciji« bržkone označuje Srbe.
31 O sintagmi Kranjci in Slovenci gl. Höfler 2009, 11; Grdina 2011, 17, op. 27; Rotar
1987, 465. O karniolizaciji slovenskega etno- in lingvonima gl. Golec, v tisku.
32 Navedek: »Na Spodnjem Štajerskem jih je precejšno število: tu se posebej nazivajo
Slovence (po domače jim pravijo Bezjaki). In malo niže vsa Požega, vsa Kranjska
naša in velik del Spodnje Koroške, Kraševci, vsi Istrani, dotikajoč se mesta po ime-
nu Pole, podložnega Benetkam, ki so ga ustanovili Argoriavti, kakor piše Strabo.«
(Rupel 1934, 228)
33 Ko Bohorič obravnava posamezne slovanske jezike, za označevanje slovenščine
uporabi kranjsko ime (Carniolana).
36
