Page 36 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 36
razprave, študije, papers
Da bi povečal pomen jezika, ki mu je slovnica posvečena – torej slo-
venščine, je Bohorič slovenščino predstavil kot enega od slovanskih dia
lektov, Slovence pa kot del »zelo močnega, domala po vsem svetu raz-
širjenega« slovanskega naroda. Na začetku zato poudari, da z imenom
»Slovani« ne označuje »kakega v zakotnem kraju skritega, v določenih,
in to le ozkih mejàh zaprtega ljudstva« (Rupel 1934, 225), kar je bil oči-
tno stereotip o Slovencih, temveč s Slovani pojmuje
vse krájine in ljudi, kateri koli ali slovenski govore ali se jim očitno vidi, da
jih veže zbog pretežno ujemajočega se besedišča bodisi nekako svaštvo bo-
di[si] krvno sorodstvo s slovanskim jezikom« (str. 225; prim. Rajšp 2020,
280).
Jezikovno (ne)enotnost slovanske skupnosti pozneje primerja z različ-
nimi nemškimi dialekti, ki naj bi si bili, tako avtor, med seboj bolj raz-
lični kot slovanski jeziki (Rupel 1934, 228).
O etimologiji imena Slovani Bohorič zapiše, da le-to izvira od slave:
»Jasno je torej, da so prejeli Slovani ime po slavnih delih« (Rupel 1934,
226). Na kar naj bi kazala tudi Ciceronova hvala bojevitosti (antičnih)
»Dalmatov«. Za humanizem značilno vpletanje izvorov v klasični lite-
rarni kanon se nato nadaljuje s postavitvijo praizvora Slovanov v čas
trojanske vojne, ki naj bi po avtorjevem izračunu potekala »kakih tisoč
let po vesoljnem potopu« (str. 227). Nakar poudarja veliko razširjenost
slovanskega jezika, saj se po avtorjevem mnenju slovanska beseda raz-
lega po večjem delu sveta, »če že ne po vsej zemlji«. Ko našteva posa-
mezna slovanska ljudstva in dežele, poudarja, da Slovani prebivajo »od
morjá do morjá« (str. 227–28), čemur doda obširen seznam toponimov
v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi, ki so (domnevno) slovanske-
ga izvora (str. 228–30).
Bohorič navede tudi dva pravna vira legalnih pravic slovanskega je-
zika, in sicer odredbo cesarja Karla IV., »naj se poslej še sinovi volilnih
po številu zelo močnega, domala po vsem svetu razširjenega, da ga ni imeti za kaj
vem kako zanikarnega, ampak da ga je po pravici prištevati med najbolj spoštova-
ne in je poznavanje njegovega jezika prav tako potrebno kakor katerega koli dru-
gega.« (Rupel 1934, 232)
34
Da bi povečal pomen jezika, ki mu je slovnica posvečena – torej slo-
venščine, je Bohorič slovenščino predstavil kot enega od slovanskih dia
lektov, Slovence pa kot del »zelo močnega, domala po vsem svetu raz-
širjenega« slovanskega naroda. Na začetku zato poudari, da z imenom
»Slovani« ne označuje »kakega v zakotnem kraju skritega, v določenih,
in to le ozkih mejàh zaprtega ljudstva« (Rupel 1934, 225), kar je bil oči-
tno stereotip o Slovencih, temveč s Slovani pojmuje
vse krájine in ljudi, kateri koli ali slovenski govore ali se jim očitno vidi, da
jih veže zbog pretežno ujemajočega se besedišča bodisi nekako svaštvo bo-
di[si] krvno sorodstvo s slovanskim jezikom« (str. 225; prim. Rajšp 2020,
280).
Jezikovno (ne)enotnost slovanske skupnosti pozneje primerja z različ-
nimi nemškimi dialekti, ki naj bi si bili, tako avtor, med seboj bolj raz-
lični kot slovanski jeziki (Rupel 1934, 228).
O etimologiji imena Slovani Bohorič zapiše, da le-to izvira od slave:
»Jasno je torej, da so prejeli Slovani ime po slavnih delih« (Rupel 1934,
226). Na kar naj bi kazala tudi Ciceronova hvala bojevitosti (antičnih)
»Dalmatov«. Za humanizem značilno vpletanje izvorov v klasični lite-
rarni kanon se nato nadaljuje s postavitvijo praizvora Slovanov v čas
trojanske vojne, ki naj bi po avtorjevem izračunu potekala »kakih tisoč
let po vesoljnem potopu« (str. 227). Nakar poudarja veliko razširjenost
slovanskega jezika, saj se po avtorjevem mnenju slovanska beseda raz-
lega po večjem delu sveta, »če že ne po vsej zemlji«. Ko našteva posa-
mezna slovanska ljudstva in dežele, poudarja, da Slovani prebivajo »od
morjá do morjá« (str. 227–28), čemur doda obširen seznam toponimov
v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi, ki so (domnevno) slovanske-
ga izvora (str. 228–30).
Bohorič navede tudi dva pravna vira legalnih pravic slovanskega je-
zika, in sicer odredbo cesarja Karla IV., »naj se poslej še sinovi volilnih
po številu zelo močnega, domala po vsem svetu razširjenega, da ga ni imeti za kaj
vem kako zanikarnega, ampak da ga je po pravici prištevati med najbolj spoštova-
ne in je poznavanje njegovega jezika prav tako potrebno kakor katerega koli dru-
gega.« (Rupel 1934, 232)
34
