Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 116
razprave, študije, papers
Christoph Spindler za superintendenta v Ljubljano, je v deželi delovalo
24 predikantov, ki so študirali v Nemčiji (str. 87). Dalje se sprašuje, kaj
so škofje in jezuiti, potem ko so zatrli reformacijo na Kranjskem, v de-
želi sami ali zunaj nje storili za dvig nacionalne literature? Citira Kluna,
da v letih 1579 do 1678 v Ljubljani ni bilo tiskarne in na tej podlagi za-
ključuje, da »reformacija na Kranjskem ni vpeljala le nemške izobraže-
nosti [Bildung] temveč je položila tudi osnovo za nacionalno literaturo«
(str. 89). Kot največje delo slovenskih (nem. slovenischen) reformatorjev
pa označi prevod celotnega Svetega pisma Stare in Nove zaveze, ki ga je
prevedel Jurij Dalmatin. Delo je dobilo pomembno potrditev s tem, da je
rokopis pregledala komisija, ki se je sestala 24. avgusta 1581 v Ljubljani.
Sestavljali so jo filologi in teologi, ki so se ukvarjali predvsem z jezikom.
Člani so bili iz vseh s Slovenci naseljenih dežel: iz Štajerske dr. Jeremias
Homberger iz Gradca, iz Koroške rojeni Kamničan Bernard Stainer, pas-
tor v Celovcu, iz Kranjske pa kar štirje: prevajalec Jurij Dalmatin, rektor
šole Adam Bohorič, Felicijan Trubar in Janž Schweiger. (str. 89) Biblija
je bila natisnjena v Wittenbergu leta 1584. Ta komisija pa je imela tudi
filološki pomen, ki ga cenijo slavisti. Adam Bohorič je sestavil prvo slo-
vensko (nem. slovenische) gramatiko in s tem pripomogel k elementar-
ni ortografiji. Med slavisti navaja pozitivno oceno Kopitarja o delu pro-
testantov, »da jezik Dalmatinove Biblije tudi po 200 letih ni zastarel« ter
da dela treh reformatorjev, Trubarja, Dalmatina in Bohoriča od vsega
začetka odlikuje »korektnost in konsekventnost«. (str. 91)
Še enkrat omeni, da so potem do leta 1672 izšli le trije majhni tiski
v slovenskem jeziku: »[J]ezuitom namreč, ki so zdaj vodili šole, je bilo
bliže vse drugo, kot širiti nemško izobrazbo in kulturo.« (Str. 98) Knjigo
zaključi z ugotovitvijo, da reformacija na Kranjskem ni pospeševala le
cerkvenega življenja, temveč tudi, čeravno le v šibkih začetkih, širjen-
je splošnega izobraževanja, ko je na posrečen način združila nemško in
slovansko (nem. slavische) izobraževanje (nem. Bildung).
324
Christoph Spindler za superintendenta v Ljubljano, je v deželi delovalo
24 predikantov, ki so študirali v Nemčiji (str. 87). Dalje se sprašuje, kaj
so škofje in jezuiti, potem ko so zatrli reformacijo na Kranjskem, v de-
želi sami ali zunaj nje storili za dvig nacionalne literature? Citira Kluna,
da v letih 1579 do 1678 v Ljubljani ni bilo tiskarne in na tej podlagi za-
ključuje, da »reformacija na Kranjskem ni vpeljala le nemške izobraže-
nosti [Bildung] temveč je položila tudi osnovo za nacionalno literaturo«
(str. 89). Kot največje delo slovenskih (nem. slovenischen) reformatorjev
pa označi prevod celotnega Svetega pisma Stare in Nove zaveze, ki ga je
prevedel Jurij Dalmatin. Delo je dobilo pomembno potrditev s tem, da je
rokopis pregledala komisija, ki se je sestala 24. avgusta 1581 v Ljubljani.
Sestavljali so jo filologi in teologi, ki so se ukvarjali predvsem z jezikom.
Člani so bili iz vseh s Slovenci naseljenih dežel: iz Štajerske dr. Jeremias
Homberger iz Gradca, iz Koroške rojeni Kamničan Bernard Stainer, pas-
tor v Celovcu, iz Kranjske pa kar štirje: prevajalec Jurij Dalmatin, rektor
šole Adam Bohorič, Felicijan Trubar in Janž Schweiger. (str. 89) Biblija
je bila natisnjena v Wittenbergu leta 1584. Ta komisija pa je imela tudi
filološki pomen, ki ga cenijo slavisti. Adam Bohorič je sestavil prvo slo-
vensko (nem. slovenische) gramatiko in s tem pripomogel k elementar-
ni ortografiji. Med slavisti navaja pozitivno oceno Kopitarja o delu pro-
testantov, »da jezik Dalmatinove Biblije tudi po 200 letih ni zastarel« ter
da dela treh reformatorjev, Trubarja, Dalmatina in Bohoriča od vsega
začetka odlikuje »korektnost in konsekventnost«. (str. 91)
Še enkrat omeni, da so potem do leta 1672 izšli le trije majhni tiski
v slovenskem jeziku: »[J]ezuitom namreč, ki so zdaj vodili šole, je bilo
bliže vse drugo, kot širiti nemško izobrazbo in kulturo.« (Str. 98) Knjigo
zaključi z ugotovitvijo, da reformacija na Kranjskem ni pospeševala le
cerkvenega življenja, temveč tudi, čeravno le v šibkih začetkih, širjen-
je splošnega izobraževanja, ko je na posrečen način združila nemško in
slovansko (nem. slavische) izobraževanje (nem. Bildung).
324
