Page 112 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 112
razprave, študije, papers
ve, ko bi jih bilo treba po ukazu deželnega kneza – običajno na pobudo
prelatov – odstraniti. Del nižje duhovščine je tudi tukaj pristopil k no-
vemu nauku, poleg tistih, ki so jih stanovi poklicali iz »rajha«. (str. 15–
16) Po Valvasorju povzema, da je bilo leta 1569 24 evangeljskih učiteljev,
ki so jih deželani poklicali iz »rimskega rajha« in tudi plačevali. Stanovi
so podpirali tudi tiste, ki so študirali za pridigarje v Tübingenu, nekate-
ri pa so bili že duhovniki, ko so odšli v Nemčijo. (str. 16–17)
Najpomembnejši med kranjskimi reformatorji je Primož Trubar, ki
ni bil le prvi pridigar evangelija na Kranjskem in ki je kot prvi prišel v
konflikt s škofom, temveč je v neugodnih okoliščinah ustanovil sloven-
sko (nem. windische) nacionalno literaturo, s tem da je v slovenski jezik
prevedel in izdal Sveto pismo (delno) ter spise nemških reformatorjev.
Kranjskim deželnim stanovom je iz Nemčije tudi svetoval, kaj morajo
storiti v prid prenovljene Cerkve, končno pa je prevedel v srbski jezik
(»chrobatisch«, kot pravi Trubar) spise reformatorjev in dele Svetega pis-
ma za Slovane, ki so živeli pod Turki. (str. 17–18)
V nadaljevanju Sillem predstavi Trubarjevo življenjsko pot na osno-
vi takrat znanih podatkov, z manjšimi napakami, npr. Loka ni Škofja
Loka, se pravi na Kranjskem, temveč Loka pri Radečah na Štajerskem.
Iz te zmote izhaja tudi napaka, da naj bi Trubarja izgnal freisinški škof
(str. 20); prav tako ni znano, da bi se moral Trubar leta 1536 umakniti iz
Ljubljane na ukaz cesarja Karla V. (str. 19). Trubarjevo poklicno pot da-
nes veliko bolje poznamo, kot jo je Sillem, vendar tudi njegovi podatki v
glavnem držijo, tako npr., da je deloval v farah Laško in Radeče, čeprav
od tam ni bil izgnan, da je deloval v kaplaniji sv. Maksimilijana v Celju,
da je bil slovenski pridigar v Ljubljani in Trstu ter župnik v Šentjerneju.
Pravilen je tudi podatek, da je rimski (ne nemški) kralj Ferdinand za
škofa imenoval Urbana Tekstorja (škof 1544–1558), ki da je hotel iz de-
žele pregnati luteranske pridigarje. Na odgovornost je bil klican Pavel
Wiener, Trubar pa se je, ko je slišal da so v Ljubljani vdrli v njegovo
hišo, umaknil. Najbolj ga je bolela izguba knjižnice. (str. 20–21) Odtlej
Trubarja imenuje luteranski pridigar, čeprav, kot je zapisal, ni našel po-
datka, kdaj se je Trubar seznanil z Luthrovimi nauki. Glede posledic
Trubarjevega umika iz Kranjske pa meni, da »čeprav je moral bežati,
320
ve, ko bi jih bilo treba po ukazu deželnega kneza – običajno na pobudo
prelatov – odstraniti. Del nižje duhovščine je tudi tukaj pristopil k no-
vemu nauku, poleg tistih, ki so jih stanovi poklicali iz »rajha«. (str. 15–
16) Po Valvasorju povzema, da je bilo leta 1569 24 evangeljskih učiteljev,
ki so jih deželani poklicali iz »rimskega rajha« in tudi plačevali. Stanovi
so podpirali tudi tiste, ki so študirali za pridigarje v Tübingenu, nekate-
ri pa so bili že duhovniki, ko so odšli v Nemčijo. (str. 16–17)
Najpomembnejši med kranjskimi reformatorji je Primož Trubar, ki
ni bil le prvi pridigar evangelija na Kranjskem in ki je kot prvi prišel v
konflikt s škofom, temveč je v neugodnih okoliščinah ustanovil sloven-
sko (nem. windische) nacionalno literaturo, s tem da je v slovenski jezik
prevedel in izdal Sveto pismo (delno) ter spise nemških reformatorjev.
Kranjskim deželnim stanovom je iz Nemčije tudi svetoval, kaj morajo
storiti v prid prenovljene Cerkve, končno pa je prevedel v srbski jezik
(»chrobatisch«, kot pravi Trubar) spise reformatorjev in dele Svetega pis-
ma za Slovane, ki so živeli pod Turki. (str. 17–18)
V nadaljevanju Sillem predstavi Trubarjevo življenjsko pot na osno-
vi takrat znanih podatkov, z manjšimi napakami, npr. Loka ni Škofja
Loka, se pravi na Kranjskem, temveč Loka pri Radečah na Štajerskem.
Iz te zmote izhaja tudi napaka, da naj bi Trubarja izgnal freisinški škof
(str. 20); prav tako ni znano, da bi se moral Trubar leta 1536 umakniti iz
Ljubljane na ukaz cesarja Karla V. (str. 19). Trubarjevo poklicno pot da-
nes veliko bolje poznamo, kot jo je Sillem, vendar tudi njegovi podatki v
glavnem držijo, tako npr., da je deloval v farah Laško in Radeče, čeprav
od tam ni bil izgnan, da je deloval v kaplaniji sv. Maksimilijana v Celju,
da je bil slovenski pridigar v Ljubljani in Trstu ter župnik v Šentjerneju.
Pravilen je tudi podatek, da je rimski (ne nemški) kralj Ferdinand za
škofa imenoval Urbana Tekstorja (škof 1544–1558), ki da je hotel iz de-
žele pregnati luteranske pridigarje. Na odgovornost je bil klican Pavel
Wiener, Trubar pa se je, ko je slišal da so v Ljubljani vdrli v njegovo
hišo, umaknil. Najbolj ga je bolela izguba knjižnice. (str. 20–21) Odtlej
Trubarja imenuje luteranski pridigar, čeprav, kot je zapisal, ni našel po-
datka, kdaj se je Trubar seznanil z Luthrovimi nauki. Glede posledic
Trubarjevega umika iz Kranjske pa meni, da »čeprav je moral bežati,
320
