Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 57
žiga oman
četka izgona protestantskega plemstva leta 1628 lažje skrival po lokalnih
plemiških sedežih. Obenem je protestantsko načelo duhovništva vseh
vernikov tudi Ani omogočalo, da je duhovno oskrbo prejela od sover-
nikov ali celo sovernic.16 Najbrž jo je najbolj potrebovala ob smrti obeh
sinov, Andrejeve enkrat v letih 1596–1604 ter Adamove leta 1614. Ana je
umrla je enkrat med 17. aprilom in 26. septembrom 1617, s čimer se je
organizirano šolanje protestantskih deklet na gradu Majšperk konča-
lo. Ker sta sinova umrla brez otrok, po Hieronimovi smrti pa je očitno
prišlo do konflikta med Ano in Benediktovimi hčerami ter vnuki, je za
dedinji določila sorodnici, zlasti sestro Marijo Gritscher iz Novega mes-
ta. A ne kaže, da bi Marija kdaj bivala na Štajerskem, kaj šele nadaljeva-
la z izobrazbo podravskih protestantskih deklet (Oman 2019, 678–685).
Iz dokaj skromnih virov ni razvidno, da bi Ano zaradi heterodoksi-
je »sovražili vsi ljudje«. Ob to se tudi v (neuspeli) pravdi za njeno oziro-
ma Benediktovo dediščino ni obregnil nihče od tožnikov.
Nenazadnje je medkonfesialno sobivanje s Ptuja izginilo šele po njeni
smrti. Rodbinska in siceršnja zavezništva, ki so vzdrževala medkonfesi-
onalno sobivanje, so tako tam kot v največjem delu notranjeavstrijskih
dežel sčasoma razpadla zaradi emigracije ali izumrtja družin, pospeše-
nega s pustošenjem epidemij (Travner 1934, 100–129) kužnih bolezni. V
17. stoletju se je postopoma okrepila katoliška duhovna oskrba, v mes-
tih predvsem, ko se je dovolj kapucinov naučilo nemško in slovensko.
Naposled je spreobrnitev ambicioznim meščanom zagotavljala oziro-
ma lajšala družbeni vzpon, kar je dolgoročno privedlo do vzpostavitve
strogo katoliške meščanske elite, ki je, zlasti z javnimi pobožnostmi v
okviru zmagovite pietatis Austriacae, vplivala na preostalo mestno pre-
bivalstvo. Navsezadnje je že sobivanje z drugače verujočimi lahko vselej
mamilo k spreobrnitvi, saj je omogočalo izbiro (Kaplan 2007, 267), tako
v 16. kot 17. stoletju, med katoličani enako kot med protestanti (Pörtner
2001, 207–208, 233–241, 246; Vocelka 2009).
16 Anonimno poročilo je konec leta 1615 ali v začetku naslednjega ptujsko me-
ščanko Magdaleno Schauer obtožilo, da je der lutherischen Weiber Predicantin
(Winkelmann 1937, 49), kar bi bilo zelo neobičajno (prim. Domröse 2014, 51, 141),
četudi je držalo.
265
četka izgona protestantskega plemstva leta 1628 lažje skrival po lokalnih
plemiških sedežih. Obenem je protestantsko načelo duhovništva vseh
vernikov tudi Ani omogočalo, da je duhovno oskrbo prejela od sover-
nikov ali celo sovernic.16 Najbrž jo je najbolj potrebovala ob smrti obeh
sinov, Andrejeve enkrat v letih 1596–1604 ter Adamove leta 1614. Ana je
umrla je enkrat med 17. aprilom in 26. septembrom 1617, s čimer se je
organizirano šolanje protestantskih deklet na gradu Majšperk konča-
lo. Ker sta sinova umrla brez otrok, po Hieronimovi smrti pa je očitno
prišlo do konflikta med Ano in Benediktovimi hčerami ter vnuki, je za
dedinji določila sorodnici, zlasti sestro Marijo Gritscher iz Novega mes-
ta. A ne kaže, da bi Marija kdaj bivala na Štajerskem, kaj šele nadaljeva-
la z izobrazbo podravskih protestantskih deklet (Oman 2019, 678–685).
Iz dokaj skromnih virov ni razvidno, da bi Ano zaradi heterodoksi-
je »sovražili vsi ljudje«. Ob to se tudi v (neuspeli) pravdi za njeno oziro-
ma Benediktovo dediščino ni obregnil nihče od tožnikov.
Nenazadnje je medkonfesialno sobivanje s Ptuja izginilo šele po njeni
smrti. Rodbinska in siceršnja zavezništva, ki so vzdrževala medkonfesi-
onalno sobivanje, so tako tam kot v največjem delu notranjeavstrijskih
dežel sčasoma razpadla zaradi emigracije ali izumrtja družin, pospeše-
nega s pustošenjem epidemij (Travner 1934, 100–129) kužnih bolezni. V
17. stoletju se je postopoma okrepila katoliška duhovna oskrba, v mes-
tih predvsem, ko se je dovolj kapucinov naučilo nemško in slovensko.
Naposled je spreobrnitev ambicioznim meščanom zagotavljala oziro-
ma lajšala družbeni vzpon, kar je dolgoročno privedlo do vzpostavitve
strogo katoliške meščanske elite, ki je, zlasti z javnimi pobožnostmi v
okviru zmagovite pietatis Austriacae, vplivala na preostalo mestno pre-
bivalstvo. Navsezadnje je že sobivanje z drugače verujočimi lahko vselej
mamilo k spreobrnitvi, saj je omogočalo izbiro (Kaplan 2007, 267), tako
v 16. kot 17. stoletju, med katoličani enako kot med protestanti (Pörtner
2001, 207–208, 233–241, 246; Vocelka 2009).
16 Anonimno poročilo je konec leta 1615 ali v začetku naslednjega ptujsko me-
ščanko Magdaleno Schauer obtožilo, da je der lutherischen Weiber Predicantin
(Winkelmann 1937, 49), kar bi bilo zelo neobičajno (prim. Domröse 2014, 51, 141),
četudi je držalo.
265
