Page 53 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 53
žiga oman
Čeprav vseh ni mogoče samodejno prišteti med prikrite protestan-
te, je že sekovski (Seckau) škof in salzburški generalni vikar Martin
Brenner (š. 1585–1616) leta 1608 splošen padec števila obhajanih v deželi
pripisal prav upanju protestantov, da bo deželni knez v verskih zadevah
sledil vzoru nadvojvodine Avstrije, ki se je očitno že več mesecev pred
t. i. kapitulacijsko resolucijo nakazoval na obzorju. Na povezavo med
nespoštovanjem vizitacijskih inštrukcij in lažnimi konvertiti kaže tudi
ukaz iz istega leta, po katerem so predstojniki župnij morali mestnim
oblastem naznaniti vse, ki se ne bi držali posta, odšli k spovedi ali pre-
jeli obhajila, čeprav so sankcije praviloma sledile šele po močnejšem pri-
tisku komisij, če sploh (Mlinarič 1983, 23–25).
Za razumevanje dolgega preživetja medkonfesionalnega sobivanja v
obeh podravskih mestih je ključnega pomena še nekaj. Četudi so poro-
čila s Ptuja in iz Maribora v 17. stoletju zajela največ dva ducata prote-
stantov,11 pri čemer so med seznami pomenljive, čeprav majhne razlike,
si jih ne smemo zamišljati kot atomizirane posameznike, temveč kot
bolj ali manj tesno vpete v meščansko skupnost skozi družinske, sosed-
ske in siceršnje družbene odnose. Znotraj njih so lahko tudi malošte-
vilni javno izpričani protestanti tvorili versko skupnost, gotovo okre-
pljeno s prikritimi protestanti, zlasti moškimi družinskimi člani, ki so
v javnem življenju morali biti previdnejši, in s soverniki med služinčad-
jo, ki je, kot kaže, bila deležna manjše pozornosti oblasti kot meščan-
stvo. Hkrati so ptujsko in mariborsko skupnost pomagali vzdrževati
medsebojni stiki ter kontakti s sosednjimi skupnostmi. Nasploh kaže,
da so protestante v Mariboru nadlegovali le deželnoknežje in cerkve-
ne komisije ter vikar, ki je sicer večidel imel druge prioritete, mestne
oblasti, četudi (nominalno) katoliške, pa so vladi obstoj luteranskih
someščanov skušale prikrivati (Oman 2020, 339 sl.). Nedvomno tudi
ali celo predvsem v želji po zaščiti svoje avtonomije in avtoritete, ki so
ju načenjali vikar in komisije. Podobno je vsekakor mogoče sklepa-
ti tudi za Ptuj.
11 Leta 1610 na Ptuju 25, od tega dvajset žensk (Oman 2020, 339).
261
Čeprav vseh ni mogoče samodejno prišteti med prikrite protestan-
te, je že sekovski (Seckau) škof in salzburški generalni vikar Martin
Brenner (š. 1585–1616) leta 1608 splošen padec števila obhajanih v deželi
pripisal prav upanju protestantov, da bo deželni knez v verskih zadevah
sledil vzoru nadvojvodine Avstrije, ki se je očitno že več mesecev pred
t. i. kapitulacijsko resolucijo nakazoval na obzorju. Na povezavo med
nespoštovanjem vizitacijskih inštrukcij in lažnimi konvertiti kaže tudi
ukaz iz istega leta, po katerem so predstojniki župnij morali mestnim
oblastem naznaniti vse, ki se ne bi držali posta, odšli k spovedi ali pre-
jeli obhajila, čeprav so sankcije praviloma sledile šele po močnejšem pri-
tisku komisij, če sploh (Mlinarič 1983, 23–25).
Za razumevanje dolgega preživetja medkonfesionalnega sobivanja v
obeh podravskih mestih je ključnega pomena še nekaj. Četudi so poro-
čila s Ptuja in iz Maribora v 17. stoletju zajela največ dva ducata prote-
stantov,11 pri čemer so med seznami pomenljive, čeprav majhne razlike,
si jih ne smemo zamišljati kot atomizirane posameznike, temveč kot
bolj ali manj tesno vpete v meščansko skupnost skozi družinske, sosed-
ske in siceršnje družbene odnose. Znotraj njih so lahko tudi malošte-
vilni javno izpričani protestanti tvorili versko skupnost, gotovo okre-
pljeno s prikritimi protestanti, zlasti moškimi družinskimi člani, ki so
v javnem življenju morali biti previdnejši, in s soverniki med služinčad-
jo, ki je, kot kaže, bila deležna manjše pozornosti oblasti kot meščan-
stvo. Hkrati so ptujsko in mariborsko skupnost pomagali vzdrževati
medsebojni stiki ter kontakti s sosednjimi skupnostmi. Nasploh kaže,
da so protestante v Mariboru nadlegovali le deželnoknežje in cerkve-
ne komisije ter vikar, ki je sicer večidel imel druge prioritete, mestne
oblasti, četudi (nominalno) katoliške, pa so vladi obstoj luteranskih
someščanov skušale prikrivati (Oman 2020, 339 sl.). Nedvomno tudi
ali celo predvsem v želji po zaščiti svoje avtonomije in avtoritete, ki so
ju načenjali vikar in komisije. Podobno je vsekakor mogoče sklepa-
ti tudi za Ptuj.
11 Leta 1610 na Ptuju 25, od tega dvajset žensk (Oman 2020, 339).
261
