Page 52 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 52
razprave, študije, papers
ranju prevladal pragmatizem. Pri njem so verujoči sprva lažje vztrajali
tudi z upanjem na popuščanje Ferdinanda II. v konfesionalnih zadevah,
zlasti zaradi novih koncesij njegovega bratranca nadvojvoda Matija pro-
testantom v nadvojvodini Avstriji leta 1609, z začetkom tridesetletne voj-
ne pa z upanjem na zmago cesarjevih sovražnikov (prim. Pörtner 2001,
131, 228; Jerše 2009, 85–86). Kot je veljalo za številne prisilne spreobr-
njence po Evropi (Kaplan 2007, 291–292), so se tudi v Podravju mnogi
hitro vrnili k starim verskim praksam ter izkazovali le nominalno pri-
padnost »novi« Cerkvi. K temu so tako v Mariboru kot na Ptuju pripo-
mogle mestne oblasti, ki so neredko ignorirale deželnoknežje in cerkve-
ne ukaze za izgon »heretikov« ter siceršnjo ureditev verskih zadev. Tudi
z zaslombo v lokalnih oblasteh so se lahko javno izpričani protestanti v
obeh mestih izmojstrili v ignoriranju oziroma zavlačevanju ukazov za
izgon, navidezni spreobrnjenci pa v izmikanju spovedi in obhajilu ter v
neupoštevanju posta. Če so moški kot hišni gospodarji zaradi sodelova-
nja v javnem ter političnem življenju svojo veroizpoved morali skriva-
ti, so imele ženske manj težav, zlasti žene katoličanov in ostarele vdove.
Podobno je bilo drugod po Evropi, saj ženske praviloma niso imele do-
voljšnje politične oziroma javne vloge, v kateri bi lahko ogrozile držav-
ne konfesionalizacijske načrte (Asch 2008, 103–104). Kot je preveč vneti
komisiji na Ptuju leta 1610 pojasnila nižjeavstrijska10 vlada v Gradcu, se
žensk ni spodobilo izgnati samih in je z ukazi za izgon zgolj želela do-
seči njihovo spreobrnitev (Oman 2020, 338). Tudi sicer so le najvnetejše
protestante izgnali po hitrem postopku, izselitev pa so, ob siceršnjem od-
poru do emigracije, zavirali še prekratki roki za finančno smotrno od-
prodajo posesti (Pörtner 2001, 154, 167). Ker je Ferdinand II., kot opozar-
ja Regina Pörtner (2009, 181), podreditvi konfesionalnih nasprotnikov
dal prednost pred rekatolizacijo svojih dežel, niti ne čudi, da so vizita-
cije marsikje še zelo dolgo naletele na javno izpričane »sektaše« in navi-
dezne spreobrnjence, ki jih velja videti med visokim številom tistih, ki
niso želeli k spovedi in obhajilu.
10 Poimenovanje Nižjeavstrijska vlada in komora je na dunajski prešlo leta 1620 (Mell
1929, 432).
260
ranju prevladal pragmatizem. Pri njem so verujoči sprva lažje vztrajali
tudi z upanjem na popuščanje Ferdinanda II. v konfesionalnih zadevah,
zlasti zaradi novih koncesij njegovega bratranca nadvojvoda Matija pro-
testantom v nadvojvodini Avstriji leta 1609, z začetkom tridesetletne voj-
ne pa z upanjem na zmago cesarjevih sovražnikov (prim. Pörtner 2001,
131, 228; Jerše 2009, 85–86). Kot je veljalo za številne prisilne spreobr-
njence po Evropi (Kaplan 2007, 291–292), so se tudi v Podravju mnogi
hitro vrnili k starim verskim praksam ter izkazovali le nominalno pri-
padnost »novi« Cerkvi. K temu so tako v Mariboru kot na Ptuju pripo-
mogle mestne oblasti, ki so neredko ignorirale deželnoknežje in cerkve-
ne ukaze za izgon »heretikov« ter siceršnjo ureditev verskih zadev. Tudi
z zaslombo v lokalnih oblasteh so se lahko javno izpričani protestanti v
obeh mestih izmojstrili v ignoriranju oziroma zavlačevanju ukazov za
izgon, navidezni spreobrnjenci pa v izmikanju spovedi in obhajilu ter v
neupoštevanju posta. Če so moški kot hišni gospodarji zaradi sodelova-
nja v javnem ter političnem življenju svojo veroizpoved morali skriva-
ti, so imele ženske manj težav, zlasti žene katoličanov in ostarele vdove.
Podobno je bilo drugod po Evropi, saj ženske praviloma niso imele do-
voljšnje politične oziroma javne vloge, v kateri bi lahko ogrozile držav-
ne konfesionalizacijske načrte (Asch 2008, 103–104). Kot je preveč vneti
komisiji na Ptuju leta 1610 pojasnila nižjeavstrijska10 vlada v Gradcu, se
žensk ni spodobilo izgnati samih in je z ukazi za izgon zgolj želela do-
seči njihovo spreobrnitev (Oman 2020, 338). Tudi sicer so le najvnetejše
protestante izgnali po hitrem postopku, izselitev pa so, ob siceršnjem od-
poru do emigracije, zavirali še prekratki roki za finančno smotrno od-
prodajo posesti (Pörtner 2001, 154, 167). Ker je Ferdinand II., kot opozar-
ja Regina Pörtner (2009, 181), podreditvi konfesionalnih nasprotnikov
dal prednost pred rekatolizacijo svojih dežel, niti ne čudi, da so vizita-
cije marsikje še zelo dolgo naletele na javno izpričane »sektaše« in navi-
dezne spreobrnjence, ki jih velja videti med visokim številom tistih, ki
niso želeli k spovedi in obhajilu.
10 Poimenovanje Nižjeavstrijska vlada in komora je na dunajski prešlo leta 1620 (Mell
1929, 432).
260
