Page 388 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 388
iskovanje za znanje, znanje za zdravje nju kakovosti zdravstvene obravnave (Knaak, Mantler in Szeto, 2017). Kuklec
(2010) navaja, da oseba s težavami v duševnem zdravju zaradi stigme lahko
izgubi samozaupanje, saj lahko meni, da je drugačna od ostalih in da zaradi
tega ne spada v okolico. Avtorica navaja, da se pogosto zgodi, da želi prikriti
svojo bolezen ali zavrača zdravljenje. Osebe s težavami v duševnem zdravju
so tako dvakrat obremenjene: prvič, ker se soočajo s simptomi, ki jim zmanj-
šujejo kakovost življenja, drugič pa zaradi stigme in diskriminacije, ki se kaže
s predsodki in izogibanjem, kar bistveno vpliva na njihovo življenje (Rössler,
2016). Stigma torej ostaja pomemben in aktualen problem naše družbe (Rös-
sler, 2016). Slovenija in Italija uporabljata različen zdravstveni sistem. Po uvel
javitvi Zakona številka 180 iz leta 1978 in reformi Franca Basaglie se je psihia-
trična obravnava v Italiji močno spremenila (Santocchia, 2018). Omenjeni vir
navaja, da so na podlagi zakona zaprli vse psihiatrične bolnišnice in ustano-
vili mrežo raznih institucij na terenu, v splošnih bolnišnicah pa so ustanovili
oddelke za psihiatrične storitve, diagnostiko in zdravljenje. V Sloveniji se psi-
hiatrična obravnava izvaja na sekundarni in terciarni ravni (Pregelj, Koben-
tar, Kobal in Šušteršič, 2009). Omenjeni vir navaja, da storitve na sekundarni
in terciarni ravni izvajata psihiatrični kliniki v Ljubljani in Mariboru, medtem
ko psihiatrične bolnišnice v Ormožu, Vojniku, Begunjah in Idriji izvajajo zdrav
stvene storitve na sekundarni ravni. Ker sta psihiatrični obravnavi v obeh dr-
žavah predvidoma različni, nas je pri raziskovanju zanimala razširjenost sti-
gme v odnosu do oseb s težavami v duševnem zdravju tako med splošno
populacijo kot zdravstvenimi delavci. Namen diplomske naloge je bil defini-
rati stigmo v odnosu do oseb s težavami v duševnem zdravju med splošno
populacijo in zdravstvenimi delavci v Italiji in Sloveniji. Cilj diplomske nalo-
ge je bilo ozaveščanje bralcev o stigmi v odnosu do oseb s težavami v du-
ševnem zdravju, njeni problematiki in pomenu, ugotoviti prisotnost stigme
med splošno populacijo in zdravstvenimi delavci, odgovoriti na raziskovalna
vprašanja in potrditi oziroma ovreči dane hipoteze. Raziskovalna vprašanja, ki
smo si jih zastavili, so naslednja:
1. Na katerem področju je stigma bolj prisotna?
2. Kako so na področju duševnega zdravja in stigme informirani splošna po-
pulacija in zdravstveni delavci v Italiji in Sloveniji?
3. Ali obstaja razlika med dojemanjem oseb s težavami v duševnem zdravju
med Italijani in Slovenci?
Metode
Pri raziskovanju smo uporabili kvalitativno in kvantitativno metodo razisk-
ovanja. Anketirali smo italijanske in slovenske prebivalce ter italijanske in
slovenske zdravstvene delavce. Kot pripomoček smo uporabili vprašalnik.
Vprašanja so bila zaprtega (z mersko lestvico in raznimi možnimi odgovori)
in odprtega tipa (prosti odgovori). Vprašalnik smo natisnili in razdelili ročno,
vendar smo pri tem zagotovili popolno anonimnost. Glede na to, da nismo
zbrali dovolj vprašalnikov, smo pripravili tudi spletno anketo na povezavi
386
(2010) navaja, da oseba s težavami v duševnem zdravju zaradi stigme lahko
izgubi samozaupanje, saj lahko meni, da je drugačna od ostalih in da zaradi
tega ne spada v okolico. Avtorica navaja, da se pogosto zgodi, da želi prikriti
svojo bolezen ali zavrača zdravljenje. Osebe s težavami v duševnem zdravju
so tako dvakrat obremenjene: prvič, ker se soočajo s simptomi, ki jim zmanj-
šujejo kakovost življenja, drugič pa zaradi stigme in diskriminacije, ki se kaže
s predsodki in izogibanjem, kar bistveno vpliva na njihovo življenje (Rössler,
2016). Stigma torej ostaja pomemben in aktualen problem naše družbe (Rös-
sler, 2016). Slovenija in Italija uporabljata različen zdravstveni sistem. Po uvel
javitvi Zakona številka 180 iz leta 1978 in reformi Franca Basaglie se je psihia-
trična obravnava v Italiji močno spremenila (Santocchia, 2018). Omenjeni vir
navaja, da so na podlagi zakona zaprli vse psihiatrične bolnišnice in ustano-
vili mrežo raznih institucij na terenu, v splošnih bolnišnicah pa so ustanovili
oddelke za psihiatrične storitve, diagnostiko in zdravljenje. V Sloveniji se psi-
hiatrična obravnava izvaja na sekundarni in terciarni ravni (Pregelj, Koben-
tar, Kobal in Šušteršič, 2009). Omenjeni vir navaja, da storitve na sekundarni
in terciarni ravni izvajata psihiatrični kliniki v Ljubljani in Mariboru, medtem
ko psihiatrične bolnišnice v Ormožu, Vojniku, Begunjah in Idriji izvajajo zdrav
stvene storitve na sekundarni ravni. Ker sta psihiatrični obravnavi v obeh dr-
žavah predvidoma različni, nas je pri raziskovanju zanimala razširjenost sti-
gme v odnosu do oseb s težavami v duševnem zdravju tako med splošno
populacijo kot zdravstvenimi delavci. Namen diplomske naloge je bil defini-
rati stigmo v odnosu do oseb s težavami v duševnem zdravju med splošno
populacijo in zdravstvenimi delavci v Italiji in Sloveniji. Cilj diplomske nalo-
ge je bilo ozaveščanje bralcev o stigmi v odnosu do oseb s težavami v du-
ševnem zdravju, njeni problematiki in pomenu, ugotoviti prisotnost stigme
med splošno populacijo in zdravstvenimi delavci, odgovoriti na raziskovalna
vprašanja in potrditi oziroma ovreči dane hipoteze. Raziskovalna vprašanja, ki
smo si jih zastavili, so naslednja:
1. Na katerem področju je stigma bolj prisotna?
2. Kako so na področju duševnega zdravja in stigme informirani splošna po-
pulacija in zdravstveni delavci v Italiji in Sloveniji?
3. Ali obstaja razlika med dojemanjem oseb s težavami v duševnem zdravju
med Italijani in Slovenci?
Metode
Pri raziskovanju smo uporabili kvalitativno in kvantitativno metodo razisk-
ovanja. Anketirali smo italijanske in slovenske prebivalce ter italijanske in
slovenske zdravstvene delavce. Kot pripomoček smo uporabili vprašalnik.
Vprašanja so bila zaprtega (z mersko lestvico in raznimi možnimi odgovori)
in odprtega tipa (prosti odgovori). Vprašalnik smo natisnili in razdelili ročno,
vendar smo pri tem zagotovili popolno anonimnost. Glede na to, da nismo
zbrali dovolj vprašalnikov, smo pripravili tudi spletno anketo na povezavi
386
