Page 28 - Perdih, Andrej, Katja Lakota, Alja Prah. 2020. Strukture bioloških molekul. Univerzitetni učbenik z recenzijo in navodila za vaje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 28
andrej perdih, katja lakota, alja prah
aminoacil-tRNA. S pomočjo rRNA (ribosomalne RNA) velike podenote ribosoma, se tvori
peptidna vez z aktivirano aminokislino pripeto na tRNA, ki je vezana na P-mestu ribosoma.
Aminokislina na P-mestu se odcepi od svoje tRNA, temu pa sledi premik mRNA. Na A-mesto
pride nov kodon, prejšnji pa se premakne iz mesta A na P. tRNA brez aminokisline se premakne
iz P-mesta na E-mesto. Translacija se zaključi, ko pride na A-mesto eden od stop kodonov UAA,
UAG, UGA, ki nimajo ustreznega antikodona. Posledično se vežejo sprostitveni dejavniki,
translacija se zaključi in podenoti ribosoma razpadeta. Ena mRNA se lahko hkrati prevaja na
več ribosomih hkrati — tvori se polisom.
Slika 26. Genetska koda. Posamezne aminokisline so kodirane z zaporedji treh nukleotidov.
Znak STOP označuje t. i. STOP kodon, ki povzroči konec procesa translacije.
Aminokisline so torej kodirane s kodoni. Vsak kodon je sestavljen iz treh nukleotidov. Poznamo
štiri nukleotide (to so adenin, citozin, gvanin in uracil), kar pomeni, da obstaja 43 oz. 64 različnih
kodonov, kar bi pomenilo, da bi moralo obstajati tudi 64 različnih tRNA. Temu pa ni tako, zato
se je razvila hipoteza o ohlapni bazi, po kateri se tretja baza (oz. nukleotid) posameznega
kodona (oz. prva baza antikodona) lahko parita z neobičajnimi pari (npr. G z U, antikodon
pogosto vsebuje tudi nukleozid inosin (hipoksantin), ki se lahko pari z A, C ali U), kar zmanjša
učinek mutacij (npr. vsi 4 kodoni GGU, GGG, GGA in GGC kodirajo glicin), pa tudi translacija je
hitrejša.
Ker obstaja le 20 proteinogenih aminokislin, je genetska koda degenerirana, kar pomeni, da
lahko več kodonov kodira isto aminokislino (Slika 26). Genetska koda je univerzalna, kar pomeni
da je enaka med organizmi, le mitohondrijska je nekoliko drugačna.
Tako za vsak posamezen organizem, kot tudi za njegovo potomstvo je pomembno, da DNA
zaporedje ostaja nespremenjeno, saj napake lahko vodijo v celično smrt. V vsaki celici v telesu
se vsak dan zgodi več tisoč napak DNA. Pri podvajanju DNA prihaja do napak približno na vsakih
28
aminoacil-tRNA. S pomočjo rRNA (ribosomalne RNA) velike podenote ribosoma, se tvori
peptidna vez z aktivirano aminokislino pripeto na tRNA, ki je vezana na P-mestu ribosoma.
Aminokislina na P-mestu se odcepi od svoje tRNA, temu pa sledi premik mRNA. Na A-mesto
pride nov kodon, prejšnji pa se premakne iz mesta A na P. tRNA brez aminokisline se premakne
iz P-mesta na E-mesto. Translacija se zaključi, ko pride na A-mesto eden od stop kodonov UAA,
UAG, UGA, ki nimajo ustreznega antikodona. Posledično se vežejo sprostitveni dejavniki,
translacija se zaključi in podenoti ribosoma razpadeta. Ena mRNA se lahko hkrati prevaja na
več ribosomih hkrati — tvori se polisom.
Slika 26. Genetska koda. Posamezne aminokisline so kodirane z zaporedji treh nukleotidov.
Znak STOP označuje t. i. STOP kodon, ki povzroči konec procesa translacije.
Aminokisline so torej kodirane s kodoni. Vsak kodon je sestavljen iz treh nukleotidov. Poznamo
štiri nukleotide (to so adenin, citozin, gvanin in uracil), kar pomeni, da obstaja 43 oz. 64 različnih
kodonov, kar bi pomenilo, da bi moralo obstajati tudi 64 različnih tRNA. Temu pa ni tako, zato
se je razvila hipoteza o ohlapni bazi, po kateri se tretja baza (oz. nukleotid) posameznega
kodona (oz. prva baza antikodona) lahko parita z neobičajnimi pari (npr. G z U, antikodon
pogosto vsebuje tudi nukleozid inosin (hipoksantin), ki se lahko pari z A, C ali U), kar zmanjša
učinek mutacij (npr. vsi 4 kodoni GGU, GGG, GGA in GGC kodirajo glicin), pa tudi translacija je
hitrejša.
Ker obstaja le 20 proteinogenih aminokislin, je genetska koda degenerirana, kar pomeni, da
lahko več kodonov kodira isto aminokislino (Slika 26). Genetska koda je univerzalna, kar pomeni
da je enaka med organizmi, le mitohondrijska je nekoliko drugačna.
Tako za vsak posamezen organizem, kot tudi za njegovo potomstvo je pomembno, da DNA
zaporedje ostaja nespremenjeno, saj napake lahko vodijo v celično smrt. V vsaki celici v telesu
se vsak dan zgodi več tisoč napak DNA. Pri podvajanju DNA prihaja do napak približno na vsakih
28
