Page 14 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 14
izpod krivoverskega peresa
scesno, patološko ter, predvsem, za številne Nenemce fatalno obliko v ob-
dobju hitlerjanskega Tretjega reicha, se nato zaradi poraza Nemčije v dru-
gi svetovni vojni za nekaj desetletij izgubil iz radarjev znanstvene srenje, v
zadnjih letih pa, morda tudi kot recidiv zaradi le delno uspešne denacifi-
kacije v Nemčiji in, kot je misliti, neuspešne v Avstriji,2 ponovno precej od-
ločno dviga glavo.
V zvezi z znanstvenim spisjem o slovenski reformaciji 16. stoletju in
Trubarju se zdi, da je tak pogled razvideti v knjigi Teologija reformatorja
Primoža Trubarja (2018). Njen fazit o Trubarju je, za namene tega pred-
govora nekoliko poenostavljeno, takle: Trubar ni bil praktično v nobenem
segmentu izviren, ne teološki mislec, ne tekstni ustvarjalec. Vse, kar je dal
od sebe, da so prevodi na nivoju dobro razgledanega podeželskega pastorja,
torej prenos »gotove robe« Martina Luthra v slovenščino. Toda je pomem-
ben, ker je začetnik slovenske književnosti in zato (le) lokalno izjemen.
Ker ne ta predgovor ne pričujoča monografija ne najdevata svoje ute-
meljitve v sistematičnem kritičnem pretresu dela (Kerševan 2018), kjer ni
jasno, katere izpeljave temeljijo na jezikovni kompetenci v stari slovenšči-
ni, katere imajo povzročnika v avtorjevi častitljivi starosti in morebitnih te-
gobah pozne življenjske dobe, kaj je podkleteno z neuporabo vse relevant-
ne literature v slovenskem jeziku, kaj je v procesu prenosa med nemškim
izvirnikom in slovenskim prevodom popravil in, kot se zdi, več kot umest-
no izboljšal prizadevni redaktor slovenskega besedila, sicer izvrsten po-
znavalec slovenskega zgodnjega novega veka, in kaj se napaja v nemškem
kulturnem kolonializmu, na tem mestu zgolj reminiscenca na znano in v
historiografiji bolj ali manj »obče mesto«. – Zgodovinopisje si od Rankeja
naprej jemlje za idealistično maksimo, da mora njegov narativ stvari pri-
povedovati take, kot so bile. Pri tem da mora uporabljati vsa dostopna ved-
nostna orodja, ki zgodovinarju omogočajo rudariti pomene iz primarnih
virov. In tekstna kritika je ob filološki analizi Trubarjevih prevodov jasna:
pravzaprav bolj ali manj teološki in kulturni presadek, »exportgut« luteranske refor-
macije.
2 Ne kaže pozabiti, da so se številni Nemci, ki so bili v času hitlerjanstva voljni srednji,
zlasti pa spodnji kadri nacistične države in so se v Nemčiji ter v Avstriji če že ne nep-
osredno mastili z imetjem izgnanih ali umorjenih sodržavljanov judovskega porek-
la, vsaj nojevsko delali, da ne vedo, kam so se »odselili« njihovi judovski sosedje iz
ulice, na začetku petdesetih let v okviru blokovske tekme mirno vrnili v civilno živ
ljenje kot spoštovani meščani Zvezne republike Nemčije in Avstrije. Pri tem jih zara-
di strahu pred ruskim komunizmom, ki je v okupirano Evropo po letu 1944 prišel s
Stalinovimi tanki, ni nihče zares natančno spraševal o poreklu »semenskega kapita-
la«, s katerim so po koncu uradne denacifikacije odpirali številne zasebne biznise.
14
scesno, patološko ter, predvsem, za številne Nenemce fatalno obliko v ob-
dobju hitlerjanskega Tretjega reicha, se nato zaradi poraza Nemčije v dru-
gi svetovni vojni za nekaj desetletij izgubil iz radarjev znanstvene srenje, v
zadnjih letih pa, morda tudi kot recidiv zaradi le delno uspešne denacifi-
kacije v Nemčiji in, kot je misliti, neuspešne v Avstriji,2 ponovno precej od-
ločno dviga glavo.
V zvezi z znanstvenim spisjem o slovenski reformaciji 16. stoletju in
Trubarju se zdi, da je tak pogled razvideti v knjigi Teologija reformatorja
Primoža Trubarja (2018). Njen fazit o Trubarju je, za namene tega pred-
govora nekoliko poenostavljeno, takle: Trubar ni bil praktično v nobenem
segmentu izviren, ne teološki mislec, ne tekstni ustvarjalec. Vse, kar je dal
od sebe, da so prevodi na nivoju dobro razgledanega podeželskega pastorja,
torej prenos »gotove robe« Martina Luthra v slovenščino. Toda je pomem-
ben, ker je začetnik slovenske književnosti in zato (le) lokalno izjemen.
Ker ne ta predgovor ne pričujoča monografija ne najdevata svoje ute-
meljitve v sistematičnem kritičnem pretresu dela (Kerševan 2018), kjer ni
jasno, katere izpeljave temeljijo na jezikovni kompetenci v stari slovenšči-
ni, katere imajo povzročnika v avtorjevi častitljivi starosti in morebitnih te-
gobah pozne življenjske dobe, kaj je podkleteno z neuporabo vse relevant-
ne literature v slovenskem jeziku, kaj je v procesu prenosa med nemškim
izvirnikom in slovenskim prevodom popravil in, kot se zdi, več kot umest-
no izboljšal prizadevni redaktor slovenskega besedila, sicer izvrsten po-
znavalec slovenskega zgodnjega novega veka, in kaj se napaja v nemškem
kulturnem kolonializmu, na tem mestu zgolj reminiscenca na znano in v
historiografiji bolj ali manj »obče mesto«. – Zgodovinopisje si od Rankeja
naprej jemlje za idealistično maksimo, da mora njegov narativ stvari pri-
povedovati take, kot so bile. Pri tem da mora uporabljati vsa dostopna ved-
nostna orodja, ki zgodovinarju omogočajo rudariti pomene iz primarnih
virov. In tekstna kritika je ob filološki analizi Trubarjevih prevodov jasna:
pravzaprav bolj ali manj teološki in kulturni presadek, »exportgut« luteranske refor-
macije.
2 Ne kaže pozabiti, da so se številni Nemci, ki so bili v času hitlerjanstva voljni srednji,
zlasti pa spodnji kadri nacistične države in so se v Nemčiji ter v Avstriji če že ne nep-
osredno mastili z imetjem izgnanih ali umorjenih sodržavljanov judovskega porek-
la, vsaj nojevsko delali, da ne vedo, kam so se »odselili« njihovi judovski sosedje iz
ulice, na začetku petdesetih let v okviru blokovske tekme mirno vrnili v civilno živ
ljenje kot spoštovani meščani Zvezne republike Nemčije in Avstrije. Pri tem jih zara-
di strahu pred ruskim komunizmom, ki je v okupirano Evropo po letu 1944 prišel s
Stalinovimi tanki, ni nihče zares natančno spraševal o poreklu »semenskega kapita-
la«, s katerim so po koncu uradne denacifikacije odpirali številne zasebne biznise.
14
